Poročno potovanje: Dubrovnik

S šotorom in avtom sva se nekaj let nazaj odpravila na poročno potovanje do Dubrovnika. V tem delu bom opisala kako smo se imeli v Dubrovniku.
Prvi del: Z avtom od Izole do Dubrovnika in nazaj

Ko se na koncu dolgega dneva in stanja v koloni pripeljeva do Dubrovnika, se peljeva direktno do kampa Solitudo. Kamp je precej proč od zgodovinskega centra mesta, najdemo pa ga brez težav, saj je na poti več oznak. Je najbrž največji na tem predelu pa tudi mestu najbližji kamp. Parcela, na kateri zvečer postavimo šotor, se je nama zdela kar prijetna. Dokler zjutraj niso začeli z gradbenimi deli na gradbišču nekaj metrov proč za ograjo kampa. Še tema je, ko naju zbudijo. Za povrh še začne deževati. Ko kapljice dežja padajo na šotor, ta zvok mene prav nič ne pomirja in mi ni všeč. Prav živcira me, tudi Freddy je čisto nervozen. Nič nama tu ni všeč. V straniščih je zmanjkalo tople vode, plaža je najmanj 800 m proč od kampa... Po jutranji kavi se odločimo, da si poiščemo nov kamp v bližini Dubrovnika.

Se odpravimo raziskovati okolico Dubrovnika, upava na boljši kamp. Se zapeljeva na čudovito razgledno ploščad, ves Dubrovnik je kot na dlani, v objemu cvetja... Takoj sva boljše volje. Tudi dež je dokončno prenehal.

Pogled na Dubrovnik in otok Lokrum v bližini:

Cesta mimo razgledne ploščadi nas pelje ša naprej. Ko prideva skoraj do Cavtata in ne najdeva sploh nobenega kampa, pomisliva, da ne želiva tako daleč od Dubrovnika, saj sploh še nisva bila v mestu. Se vrnemo. Greva prvo v mesto, nato iskati kamp. 

Dubrovnik ni tako majhno mesto, a zgodovinski center za srednjeveškimi obrambnimi zidovi je relativno majhen in predvsem brez prometnih ulic. Ves promet poteka peš. Zato se morava parkirati nekje ob obzidju. Brezupno se po polžje premikava v koloni nesrečnežev, ki kot mi iščejo mesto za svojega jeklenega konja. Ne, če ne poznaš kakega zares velikega parkirišča, v center Dubrovnika nima smisla se odpravljati z avtom. Ponovno je sprememba plana - poiščemo kamp, nato pridemo v Dubrovnik z avtobusom.  Ampak že zdaj, iz okna avtomobila začutimo, da je Dubrovnik - "naše" mesto, je pravi feeling... 

Spomnimo se, da ko sva se včeraj vozila proti Dubrovniku, sva videla ob cesti nekaj kampov, greva tja. Zopet se ustaviva ob mostu pri Dubrovniškem pristanišču. Ravno je izplula križarka. Ah, en dan tudi jaz bom šla na križarjenje...

Most Franjo Tuđmana

Po poti se ustavimo v enem pa drugem manjšem kampu. Nekateri ne premorejo niti elektrike in vode, midva pa le rabiva nekaj malega sodobnih komoditet, vsaj zaradi hladilnika in polnilcev za telefon. Želiva si kamp ob morju, s prijetno senco. Kamp Raj pred naseljem Zaton nama je skoraj všeč, čeprav je dosti asketski in sploh ni velik, ampak nekako je pravo vzdušje, pa še čisto ob morju je. Se že odločiva ostati tu, iščeva mesto za šotor. Ojoj, kamp stoji na goli skali. Ni niti koščka zemlje, ni možnosti, da bi postavili šotor, saj ne bi mogli v skalo zabiti klinov. Hiltija pa ne voziva s seboj na kampiranje. Če imaš kamper, je ta kamp odličen, za šotoriste pa, žal, je le eno ali mogoče 2 placa v sredini pri drevesih, ki pa sta zasedena.
Odpeljeva se še vse do mesteca Trsteno. Osupnile sta naju dve čudovite, več kot 400 let stare platane (ponekod piše, da so lahko stare okrog 600 let). Platane sta približno 50-60 metrov visoke, v spodnjem delu pa imajo obseg okrog 12 metrov. Obstaja ena legenda, ki pravi, da v je 16. stoletju, ko je bila prisotna velika želja po potovanjih in odkrivanju novih dežel, domačin kapetan Florio Jakob Antunov nekoč plul ob obali Male Azije, nekje pri Bosporju, in je bil očaran nad lepoto mogočnih dreves, ki so tam rasli. V domač Trsteno je prinesel pet mladih drevesc in zasadil jih je v bližini vaškega vodnjaka. Dve izmed teh platan sta preživeli do naših dni in sedaj sta celo zaščitene.

Trsteno je že kar 18 km proč od Dubrovnika. Kar je daleč. Razmisliva, da kamp Solitudo, kjer sva prenočila, sploh ni tako slab, do plaže le ni tako daleč, najbrž sva samo izbrala slab plac. Se vrneva v Solitudo. Solitudo je del verige Valamar, zato nivo kampov je precej boljši od tistih, ki smo si jih danes ogledali. Še dovolj zgodaj se vrneva v kamp, si najdeva luštno parcelo, si jo uredimo, si pripraviva kosilček in pomisliva - kako je sploh mogoče, da nama kamp ni bil všeč zjutraj?? :)

Ko sva si našla "mesto pod soncem", ampak v senci, je čas, da greva na plažo. Iz kampa je le nekaj minut sprehoda do zelo lepe plaže, ki so jo pogumno poimenovali Copacabana. Res, prijetna, urejena prodnata plaža, kristalno čista voda, bar na plaži, celo tobogani, lepo je...

S plaže se ravno odpre pogled na Dubrovnički most in križarke, ki zapuščajo pristanišče. Tam smo bili danes dopoldan...

Na plaži najdeva malega rakca. Presenetljivo, ljudi na plaži je zelo malo, ležalniki so skoraj prazni...

Malo se sončiva, se kopava, se fotografiramo... Lep popoldan.

Proti večeru se odpravimo na manj urbanizirano in bolj divjo plažo - plaža Kava (ali Cava). Je nekoliko vstran od Copacabane, na kamnu opazimo oznako, da je plaža FKK. Na plaži ni kogar, zato uživamo čisto na samem. Čakava sončni zahod.

Plaža je veliko bolj izpostavljena, piha, valovi, medtem, ko je Copacabana v zavetrju in je popolnoma skrita v zaliv... Tukaj pa valovi tako butajo, da moraš paziti, da te ne podre.

Pričakala sva tukaj sončni zahod.. Bilo je tako romantično......  Ahh...

Zjutraj pa se pozanimava v recepciji, kako prideva v mesto, dobiva navodila za avtobus. Skoraj prej kot z avtom, avtobus naju odloži ob vhodu v mesto pri obzidju.

Pred vhodom v mesto pred obzidjem je zelo lep park.

Čudovit skrit zaliv kar ob mestnem jedru.

Zgodovina Dubrovnika sega vse do antičnih časov, ko so se izmenjavala obdobja blaginje in bitk proti tuji nadvladi. Dubrovnik je bil središče Dubrovniške republike vse do 19. stoletja. Pred tem so tu vladali benečani,za tem avstrijci in celo francozi. Tukaj se je razvil hrvaški jezik in sedaj že pozabljen dalmatinski jezik. Včasih se je Dubrovnik imenoval Ragusa in Stradun je bil kanal poln vode, ki je ločil mesto na kopnem in del mesta na otoku. Sčasoma kanal so posušili in sedaj Stradun je glavna ulica v mestu.

Najprej greva po Stradunu. Freddy spleza na mičkeno stopničko (ne veva, zakaj je ta stopnička sredi stene) na frontonu cerkvi sv. Spasa.

Se sprehodimo skozi ves Stradun vse do mestnega pristanišča, kjer na vsakem koraku vidiva reklame za izlete z barko na okoliške otoke. Ravno ena barka se odpravlja na Lokrum. Na hitro se pozanimamo, koliko časa traja izlet (3 urici), se spomnimo, da je to je tisti otok, ki sva ga včeraj videla z razglede ploščadi zgoraj ob cesti. Takoj se vkrcava in že plujeva na Lokrum. Joj, pa še mesta nisva dobro videla! :)

O Lokrumu bo posebej post. Lokrum in Elafitski otoki
Z otoka se vrneva že pošteno lačni in se spomnimo nasveta šoferja kombija, ki je stal za nami v kolini pri Gradacu - obvezno naj greva v restavracijo Lokanda Peskarija v mestnem pristanišču poleg ribarnice. Brez težav najdeva restavracijo - tista s plavimi tendami.

Še preden dobiva jedilni list, opazimo, da je to nekaj posebnega - strežejo v emajliranih posodah, kot da bi si jih sposodili pri stari noni, porcije so velikanske, meni in splošno vzdušje pa je tako, kot da smo na kaki ribiški barki. Naročiva pedoči, črno rižoto, solato, priporočali so nam domače vino, za katero še isti trenutek sva pozabila, kako se imenuje, a bilo je vrhunsko! Zapomnila sva si to vino kot Popiti Šipon, neko podobno ime je bilo... Vino v kombinacijo z odlično hrano, fantastičnim vzdušjem v restavraciji in na sploh vedno lepšim dnevom, vse to nama je naredilo tako odlično razpoloženje... Do zdaj se spominjava tiste restavracije, neskončno sva hvaležna tistemu šoferju, ki je nama restavracijo priporočal. Ko se naslednjič vrneva v Dubrovnik, zagotovo greva zopet tja (upam, da se ne bo pri njih nič spremenilo). Ja, pa sploh ni drago!

Lokanda Peskarija

Po kosilu izjemno lepo razpoložena, malček pijana od vina, se odpraviva raziskovati mesto. Vse je veliko bolj zabavno in zanimivo. Bolj kot zgodovinsko vrednost, začutiva vzdušje mesta, začutiva ležernost in pozitivnost, ljudje so prijazni, mesto je živo in sončno.

Na stopnicah cerkvi Sv. Vlaha, patrona Dubrovnika

Cerkev Svetela Vlaha je na glavnem trgu Loža, kjer poleg so še druge najbolj pomembne zgodovinske znamenitosti Dubrovnika - palača Sponza, katedrala, Knežji dvorec, zvonik in Orlandov stolp.

Cerkev Svetega Vlaha

Sonce je že visoko, vroče je, ljudje na Stradunu se zadržujejo na senčni strani ali zavijajo v ozke senčne uličice. Kamen, s katerim je tlakovan Stradun, skozi stoletja je postal gladek, kot da je ogledalo... S svojimi številnimi trgovinami, galerijami, kavarnami in restavracijami Stradun ni nikoli miren in tih.

Stradun

Vino še kar drži, se megli ne samo na slikah :)) Se ustavimo na kavo v kavarnici v eni od ozkih prečnih uličic. Nekatere ulice so pravzaprav eno samo stopnišče...

Odpravimo se na dolg sprehod po obzidju okrog Dubrovnika. Za vhod se plača vstopnina, ne spomnim se koliko, a se nama ni zdelo, da je drago. Za obzidje pa potrebuješ kar nekaj časa, saj celotno obzidje je neskončno dolgo okrog 2 km.

Obzidje objema staro mestno jedro, pogled z obzidja pa je čudovit v smer morja in otokov in je izjemno zanimiv v mesto, v ulice, kjer z visokih zidov opaziš marsikaj, kar spodaj na ulicah sploh ne...
"Plaža" v zgodovinskem jedru Dubrovnika:

Delavci, ki morajo gradbeni material in vse stroje prenašati čez mesto na roke. Čudoviti balkoni, vrtički in dvorišča.

Pot po obzidju pa ni tako kratka, še dobro, da je nekje na sredini tudi bar kar na obzidju. Po soncu je prav vroče hoditi... 

Razgledi so pa fenomenalni... Pogled na mesto in Lokrum:

Poskušamo se vživeti v življenje tistih, ki tu niso hodili zaradi razgledov :)

Po uri-dveh sprehajanja na obzidju smo že malček utrujeni:

Vendar skoraj na vsakem koraku je nekaj, kar zbudi zanimanje in ti da še nekaj energije :) Čeprav preizkušanje giljotine ni najbolj prijetna izkušnja, se kar malo sekiraš, ali je to rezilo dobro pritrjeno in ali ne bo ravno zdaj se spustilo... Brrr...

Pogled na mestno pristanišče, kjer se še vedno veže mnogo ribiških čolnov in izletniških ladij. Pristanišče pred odprtim morjem ščiti utrdba Svetega Ivana iz 16. stoletja. Sedaj v utrdbi sta 2 muzeja - Pomorski muzej in akvarij.

"Prava" gusarska ladja sredi pristanišča. Tako, kot je to bilo nekoč. Čudovito...

Sprehod po mestu zaključimo zopet na Stradunu.

Preden se vkrcamo nazaj na avtobus še en pogled iz utrdbe Bokar na obzidju na utrdbo nasproti - fort Lovrijenac... Srednji vek na vsakem koraku. Lepo so ohranili mesto in njegov značaj.

Dubrovnik je čudovito mesto, polno zanimivosti, v Dubrovnik si želiš se vrniti. Lahko tukaj ostaneš več dni zapored in bo zanimivo, lahko pa že v enem dnevu si uspeš sestaviti predstavo o mestu...