Med tedensko službeno potjo v Sevilji imam en prost dan, dan pred odhodom. Kljub malo prostega časa, v enem tednu sem si uspela že zelo dobro ogledati Seviljo, zato prost dan rada bi namenila za celodnevni izlet v katero od mest v okolici. Na tabli pred turističnim birojem zagledam, da poleg ostalih španskih mest vozijo izlete tudi do Gibraltarja. Wow, Gibraltar, to je čisto nekaj posebnega. A je to sploh izvedljivo v enem dnevu? Z javnim prevozom bi bilo izjemno komplicirano. Prijazna uslužbenka v TICu mi pregleda možnost izletov za naslednji dan (in to je popoldan, dan pred izletom), vse podrobno razloži - na voljo sta izleta do Ronde in Cordobe in, ja, je možen izlet tudi v Gibraltar. Ja, Gibraltar! Najbrž nikoli v življenju ne bom imela priložnosti ga obiskati, to ni tak kraj, kamor se odpraviš namensko. Zdaj je prilika!
Zgodaj zjutraj se odpravimo iz Sevilje. Zasedem sprednje mesto v avtobusu, tisto, ki ga vedno zasedejo vodiči. Obožujem to mesto, ker je cela pot pred teboj. Tokrat na poti nimamo vodiča, vodič nas pričaka šele v Gibraltarju, domačin.
Iz Sevilje do Gibraltarja je okrog 200 km in 2,5 ure vožnje. Prvi del poti poteka po ravninah in med nižjimi griči. Ob cesti je veliko oljčnih nasadov in ogromno polj, pašnikov in tudi obdelanih njiv.
Bolj, ko se bližamo morju, bolj gorata postaja pokrajina, na pašnikih še vedno vidimo, kako se pasejo krave in biki, veliko je tudi konj in ovac. Vozimo se mimo redkih naselij, na podeželju hiš skoraj sploh ni, tu pa tam kaka farma, oz. še najbolj to spominja na kakšen ranč.
Ko se vozimo skozi zadnje pred Gibraltarjem špansko mesto La Linia de la Conception, se kar za ovinkom pokaže skala v morju. Takoj ti je jasno - to je Gibraltar. Spomniš se vseh mitoloških pripovedi o Herkulu in Herkulovih stebrih na vratih Sredozemlja v Atlantik. Skala kar štrli iz morja. V Gibraltarju svoje mesto niti ne imenujejo drugače kot The Rock. Skala.
Žal mi je, da šofer ne naredi postanka ob promenadi, kjer se skala tako lepo vidi, a če bi se ustavljali povsod, kjer mi je bilo lepo, se ne bi obrnili v enem tednu :)
Pridemo do meje Španije z Gibraltarjem. Kar solidna kolona vozil čaka na vstop. Naš šofer Rafael ne govori angleško, nekako se sporazumemo, da na meji z Gibraltarjem izstopimo, na drugi strani meje nas prevzame domačin Robert, vodič, s svojim minibusom (na izlet se je nas podalo vsega skupaj 6 oseb!! odlična majhna skupinica). Za nazaj se ravno tako dobimo na španski strani meje. Tako mejo v obe strani moramo prečkati peš. Veliko ljudi prečka mejo peš, najbrž lokalci in pa turisti kot smo mi. Pregled na meji je čisto površen, ne dobim niti štampiljke v potni list.
Nikakor ne morem dobro razumeti - ali velja Gibraltar za posebno državo ali ne. Uradno je to čezmorsko britansko ozemlje. Kolonija. Imajo pa svoj denar - Gibraltarski funt. Vendar povsod lahko plačuješ z Evri, le da te zagotovo malo prenesejo naokoli s tečajem. Jaz sem plačevala po večini kar s kartico, le v eni trgovinici so želeli izključno gotovino.
Skozi mejni prehod od meje korakamo ob cesti v smer gore. Najprej v Gibraltarju vidiš stavbo letališča. Pomislim - wow, le kam so uspeli spraviti letališče? Saj sploh ni mesta. Malo pred semaforiziranim križiščem je parkirišče, kjer nas mora prevzeti naš gibraltarski vodnik. Ga čakamo. Sporoči, da je na drugi strani križišča, čaka na zeleno luč. Gledamo v smeri križišča, slišimo zvok letala, ki pristaja, celo ga vidimo čisto nad morjem, le nekaj metrov nad nivojem vode. In - čez par trenutkov se letalo pelje po cesti na križišču! Zato je rdeča luč!
Čez minutko se letalo že pelje nazaj, do stavbe letališča. To je noro! Glavna cesta države prečka pristajalno stezo na letališču!! Letališče v Gibraltarju velja za eno najslabših letališč na svetu.
Minutko pozneje se zapornice odprejo in promet steče.
Med čakanjem ob križišču opazim gibraltarske tablice. Čisto po vzoru angleških. A promet je speljan po "pravilni" strani ceste.
Z vodičem se odpravimo mimo mesta, ob obali, mimo pristanišča, lahko bi se reklo na drugi konec države - do rta Evrope. Peljemo se mimo manjših prodnatih plaž, vodič pove, da so te plaže bolj za domačine.
O razburkani vojaški preteklosti in strateškem pomenu pričajo mnoge utrdbe, obrambni zidovi in vojaški objekti po Gibraltarju.
 |
| Parson's Lodge Battery |
Pridemo do najbolj južne točke Gibraltarja - Europa point. Tu je prijetno urejen park, sprehajalne poti, celo center za obiskovalce z barom in trgovino. Sicer pa to je "divji" in neposeljen predel Gibraltarja.
Vsekakor tako pomembno strateško točko so dobro izkoristili že v preteklih stoletjih. Tu je utrdba in ostanki pušk, ki so lahko brez težav nadzorovali in po potrebi obstreljevali celotno Gibraltarsko ožino. Angleži še vedno imajo nekje v Gibraltarju svojo vojaško bazo.
Ljudje so se naselili na območju Gibraltarja že okrog leta 700. Že takrat območje so osvojili in se zavedali njegove strateške pomembnosti arabci in berberi. Mesto je poimenovano po mavrskem vojskovodji Tariku ibn Sijadu. Tarikova gora -
Gib-al-Tarik (sicer sem prepričana, da se napiše nekako drugače, tako se pa sliši :)).
 |
| Tarikova gora |
Evropa Point je najbolj južna točka Gibraltarja, ne pa Evrope. Tu gledamo neposredno na Gibraltarsko ožino in, najbrž, ni mogoče, da tu ne bi plula mimo kaka ladja.
Piha!
21 km proč v meglici se vidi že Afrika, Maroška stran Gibraltarske ožine. Iz španske Tarife, kjer je tudi najbolj južna točka Evrope, pa je do Maroka vsega 14 km. Imamo srečo, ker je dan precej čist in se vsaj nekaj vidi na drugo stran. Včasih je meglica še večja in takrat Maroka se ne vidi...
Pogled v smer Tarife. Je samo na drugi strani zaliva.
K morju tukaj nikjer ne moreš priti, vsaj ne po urejenih poteh. Obala pa je zelo skalnata.
Na rtu Evrope je spomenik v spomin poljskemu generalu in poveljniku Sikorskemu, ki je med drugo svetovno vojno umrl v letalski nesreči tu v bližini skupaj s še 15 člani posadke in vojaki.
Dominira na rtu seveda velik svetilnik. Svetilnik je bil postavljen tukaj že okrog 170-180 let nazaj, v dobrih pogojih se luč svetilnika vidi kar 43 km daleč. Vsekakor jo vidijo v Afriki... :)
 |
| Trinity Light House |
Pod skalo pod svetilnikom opazimo pas skoraj rjave vode. Vodič pove, da je to tukaj pogosto, ker ravno tu se mešajo tokovi Sredozemskega morja in Atlantika.
Zraven svetilnika je še hišica upravnika svetilnika. Zelo prijeten kraj. V času neviht pa je najbrž kar grozljivo.
Še iz časov berberov in mavrov je na rtu Evrope bila zgrajena manjša mošeja, ki so jo v 15. stoletju spremenili v krščansko cerkev. Cerkev je še vedno tukaj. Mošjeje pa ni bilo, dokler ni 20 let nazaj Saudski kralj Fahd financiral gradnjo mošeje Ibrahim-al-Ibrahim (stala je okrog 5 mio GBP). Moram reči, da je zelo lepo "sedla" v prostor. Robert nam s ponosom pove, da v Gibraltarju med 28 tisoč prebivalci uradno beležijo privržence 14 religij in verskih izpovedi in še nikoli niso imeli konfliktov zaradi tega.
Mediteranska stran rta je povsem navpičen klif. Ob robu je urejena lepa sprehajalna pot.
Naslednja točka ogleda je jama Svetega Michaela, ja Skala ima tudi jame. Nahaja se kar nekje na sredini skale, do vhoda se moramo zapeljati relativno visoko po pobočju gore. Cestica je ozka, uporabljajo jo tudi pešci (pločnikov ni!), je pa pot povsod med zelenjem. Z vsakim ovinkom razgled je lepši!
S te strani vidimo predvsem pristanišče in marino, pa tudi nove četrti okrog marine. Kmalu grem v Monaco, najbrž bom iskala podobnosti...
Ker sem bila v Postojnskih in Škocjanskih jamah, me jama kot taka ne more posebno presenetiti (nekateri so stali odprtih ust in samo zijali...). Vendar je zelo lepo, predvsem zanimivi svetlobni učinki, barva svetlobe se počasi spreminja in tako ustvarja drugačne vtise.
Najprej se znajdemo v nekakšni koncertni ali prireditveni dvorani, zelo je velika in lepa.
Med drugo svetovno vojno je bila jama pripravljena kot vojaška bolnica, vendar na srečo tega niso potrebovali.
Po jami je speljanih nekaj potk za ogled, vsi obiskovalci so prepuščeni sami sebi, nobenih vodičev. Jama je razdeljena na več delov, relativno velikih, a vse skupaj, kot, če bi se znašli v malo večji dvorani v Postojnski jami, tako 30-45 minut je več kot dovolj za ogled.
V enem delu jame vidim zlomljen stalagmit na tleh, na eni strani je lepo gladko prerezan, kakor deblo drevesa. Najbrž nekaj tisoč let nazaj je stalagmit na eni strani postal pretežak in je padel na bok. 40 let nazaj so špico stalagmita odrezali, da bi se videla sredina. Tako na preseku se sedaj vidi vsa zgodovina nastanka stalagmita. Je pa bil zelo velik, saj v preseku je velik okrog 1,30 m. Svetle in bolj široke kroge se nanašajo na deževna obdobja, bolj temne in ozke pa na obdobja suše. Najbolj zanimive pa so tanke kristalno bele črte, predvidevajo, da pomenijo dobo ledenikov.
Ob izhodu iz jame se znajdemo skoraj v džungli. Ker vem, da bi morali biti opice, jih že iščem med drevesi, a zaman.
Se odpravimo do naslednje razgledne točke na hribu.
Gibraltar je edini kraj v Evropi, kjer na prostem živijo opice. To so berberske opice ali magoti -
macacus silvanus, predvideva se, da so jih pripeljali sem iz Atlasa iz Maroka in Alžirja. Živijo na skali in je več oznak, da se jih je potrebno paziti. Opice se prav nič ne bojijo ljudi. Na prvi pogled delujejo ljubki, so pa to še vedno divje živali.
Z razgledne ploščadi nekje na sredini hriba se odpre čudovit pogled na mesto in zaliv na Atlantski strani Gibraltarja.
Malo naprej vidim postajo žičnice, s katero se lahko dvigneš vse do samega vrha.
In tukaj se pokažejo opice! Slikamo se že takoj pri prvi.... Bojim se priti bližje, na doseg roke. Čeprav, če bi opica hotela, giblje se tako bliskovito, da bi lahko skočila ljudem tudi na glavo. Vodič nas je opozoril, da čuvamo očala in vse kar bi lahko opica prejela in odnesla kam v grmovje... No, naša opica deluje prav lena, za nas se sploh ne zmeni...
Potem pa takoj za ograjo vidim opičjo družinico. Med seboj stiskajo mladička, mu pregledujejo kožo... Družinska idila. Komaj se prisilim, da neham fotografirati in grem naprej.
Legenda pravi, da se bo Britanska oblast v Gibraltarju končala, ko bo zadnja opica zapustila Skalo. Churchill je nekoč naročil, da se iz Maroka dostavi kar nekaj opic, da malo izboljša gensko zasnovo Gibraltarskih opic. Se je sekiral za ozemlje? :)
Naša lena opica ta čas se je odločila, da je čas za siesto in se je lepo ulegla... Tu pa tam se počoha in lenobno pogleduje, kdo tu škljoca čisto zraven. Predvidevam, da bi stegnila tačko za banano, ampak hranjenje je prepovedano.
Težko se odmaknem od opic. Preden se spustimo v mesto, ga želim videti od zgoraj.
Prve stavbe so začeli graditi v Gibraltarju okrog leta 1160. V 13. stoletju je kralj Hasan na svojem osvajalskem pohodu zgradil v Gibraltarju eno večjih trdnjav v tem delu Evrope. Sicer okrog skale je prekleto malo terena za gradnjo mesta. Mesto se je razvilo na Atlantski, bolj položni, strani skale. Včasih je ocean segal vse do mestnega obzidja. Vedno bolj pa se pridobiva teren od morja. Vse te moderni nebotičniki, pristanišče in pomoli, to je vse zgrajeno že "v oceanu".
Pred odhodom z razgledne ploščadi vidim eno prav brižno opico. Povprečna opica živi kakih 20-25 let. Ta opica pa je že prava rekorderka - stara je 26 let in je vidno stara in najbrž bolna, zgublja dlako. Sicer običajno populacija se giblje okrog 300 opic.
Zaradi svojega strateškega položaja je Skala bila od vedno vojaško zanimiva, v samem hribu je zato ogromno tunelov, predorov. Kamenje, ki so ga odstranili iz predorov pa so uporabili za gradnjo pristajalne steze. Nekaj predorov se je tudi podrlo, nekaj utrdb se ni obneslo, ob poti sem videla spominske table.
Na gori je tudi nekaj sprehajalnih poti, delno po cestici po pobočju gore.
Spustimo se s hriba v mesto. Center je za mogočnim obzidjem. V mesto vodijo stara mestna vrata.
Na vhodu v mesto je zemljevid, da imaš predstavo kje je kaj. Jaz sem si samo zapomnila, da moram skozi mesto po glavni ulici do spodnje postaje vzpenjače. Želim priti čisto na vrh gore! Spotoma pa bom videla, kar bom uspela. Naš vodič nam da samo napotke in po mestu se potikamo sami.
Najprej se znajdem na glavnem trgu - Grand Casemates Square. Prijeten kraj za posedati v restavraciji... Ogromno je ljudi. Ne znam niti presoditi, ali so turisti ali so domačini.
Angleški vpliv se čuti povsod v mestu. Ves čas, ko sem se sprehajala po mestu, nisem se mogla znebiti občutka, da me mesto spominja na že videna. Delno na San Marino, ker je majhno in je gora. Delno na Lizbono zaradi mavrskega vpliva in bujnega sredozemskega rastlinja, delno London, ker je vse tako angleško, celo naglas domačinov. Potem me je presunilo - to je pomanjšana Malta. Angleži so bili kar aktivni v 17-18. stoletju in so zavzeli vse kar lahko, sploh pa v Mediteranu, proč od domače megle in dežja.
Zgodovina priča, da so si španci skoraj sami krivi, da so 1704 leta izgubili Gibraltar. Potekala je nasledstvena vojna med Anglijo in Španijo. In namesto običajnega napada zgodaj zjutraj, so angleži napadli špance popoldan v času sieste in zmagali. Od takrat je Gibraltar Britansko ozemlje.
Referendum 13 let nazaj je potrdil, da želi 99% prebivalcev ohraniti status Britanskega ozemlja, le 187 ljudi je glasovalo za suverenost.
Glavna ulica main Street je povsem angleška. Če ne bi tako sijalo sonce, če bi bil sneg ali dež, bi lahko pomislili, da smo kje v Angliji... Povsod je polno tipičnih angleških detajlov.
Leta 1966 v Gibraltarju je bil referendum, ali želijo biti pod Španijo ali pod Veliko Britanijo. In samo 44 oseb je glasovalo za Španijo. 12.500 ljudi pa se je odločilo za Britanijo. Odnosi med Španijo in Veliko Britanijo so ves čas precej napeti, saj želi Španija Gibraltar v svojo državo. Po referendumu je vse do leta 1985 bila meja med Španijo in Gibraltarjem celo zaprta. Noro, glede na 6,5 km2 velikost državice.
Main street zajema množico trgovin in restavracij, nekaj upravnih stavb. Nisem se pretirano poglabljala v cene in trgovine, a se mi ni zdelo prav poceni, čeprav Gibraltar je brezcarinska cona in moralo bi biti ceneje.
 |
| The Convent |
Pridem do vrat v mesto na drugi strani Main Street. Ulico po dolgem prehodiš za 20-30 minut, tudi če ne hitiš. Vrata se imenujejo Referendum Gate, zagotovo je povezano z enim od referendumov, a tokrat ne vem, o čem so glasovali.
Na tej strani za obzidjem so še ostanki utrdbe.
Pridem do spodnje postaje vzpenjale, je ob velikem parkirišču. Sicer se lepo vidijo žice, ki vodijo vse na vrh hriba.
Na vrh Skale se lahko "sprehodiš" peš po cestici, deloma je potka samo za pešce. 412 metrov vzpona, to je že soliden hribovski podvig, ki bi ga z veseljem tu opravila. A moram uspeti na bus nazaj za Seviljo. Za take, kot sem jaz, in za tiste, ki se jim ne ljubi pešačiti, so uredili vzpenjačo. Karta stane 12 GIP (okrog 15 €), zraven dobiš kodo za WiFi.
Vzpenjača obratuje že skoraj 50 let, ima pa samo 3 postaje - spodnja, zgornja in ena vmes, ravno pri opicah, kjer smo že bili z avtobusom.
Zgornja postaja žičnice je približno na 412 metrih višine, tu je velika večnivojska razgledna ploščad, restavracija in trgovina. Hrib Gibraltarja je nekakšen razvlečen Triglav, tako vzpenjača nas pripelje na sredinski hrib. Tudi tukaj nas pričakajo opice.
Z razgledne ploščadi je pogled na vse strani, razen na Europa point, ki se skriva zadaj za hribom. Spodaj je plaža, od tukaj je videti prav mamljivo. Na otoku sta samo dve prave plaže. Lokalci presenetljivo imajo raje stran Atlantika, na Mediteranski strani pa je plaža peščena. Tu je tudi prestižen hotel v bližini plaže.
 |
| plaža na Mediteranski strani |
Mislila sem, da bom lahko šla na "glavno" špico, tja, kjer so antene, a nisem našla poti, niti pravzaprav nisem imela dovolj časa, da bi raziskovala.
Pogled na pristajalno stezo letališča. Kar pošteno sega v morje. Za pristajalno stezo, za nasipom pa je že Španija, mesto La Linea.
Na Mediteranski strani je gora skoraj navpično strma.
Pogled na moderne in prestižne soseske. 4-sobno dupleks stanovanje ob marini stane okrog 1,2 mio Gibraltarskih funtov, kar je približno 1,5 mio €. Ni poceni. A Gibraltar poleg Monaco velja za največji finančni center na Mediteranu, tako najbrž marsikdo si to lahko privošči. Poleg financ je dobro razvito ladjedelništvo. Druge industrije sploh ni.
V Gibraltarju morajo šparati s sladko vodo, saj jo črpajo nekje iz globin skale. Zato vodovodni sistem je ločen in, recimo, za splakovanje straniščnih školjk uporabljajo slano morsko vodo.
Razgledna ploščad. Po nami je celoten Gibraltar, predvsem pogled na Skalo. Na ploščadi in v baru zraven je mogoče celo prirejati poroke. Mora biti nekaj posebnega.
Še ena lepa plažica na Mediteranu.
Zapustim razgledno ploščad. Si vzamem čas za res kratek sprehod po potki na vrhu, splezam med zapuščenimi bunkerji in opazovalnicami.
Od tukaj se tudi lepo vidi Afriška stran.
Pogled nazaj na razgledno ploščad in stavbo restavracije.
Med bunkerji vodi strma pot, ponekod stopnice.
Pomislila sem, da čez 500 let bodo te bunkerji še bolj poraščene, pojedel jih bo mah in se bodo po njih sprehajali turiste, kakor sedaj nekje na Machu Pichu :)
Najlepši čas za obisk Gibraltarja je september - oktober in april - maj. No, konec novembra je sijalo čudovito sonce in bilo je okrog 20 stopinj. Čeprav v senci se je čutilo, da je bolj frišno.
Za morjem je Afrika.
Srečam moje "prijatelje" - družinico z malo opico. Ne veš, kdo koga opazuje - opice turiste na balkonu ali obratno.
Krasno mi je bilo na vrhu, rada imam kraje, kjer se vsaj malo srečaš z naravo. Že, ko pomislim, da lahko grem dol peš, pogledam na uro in se zavedam, da moram zelo hiteti, če hočem uspeti na avtobus. Dol moram, pa peš skozi celo mesto in še nato do meje... Škoda.... Ne vem, če bo kdaj - "drugič".
Na postaji vzpenjače je slika s primerjalno velikostjo hriba in največjih svetovnih znamenitosti. Skoraj 100 metrov smo višje od Eiflovega stolpa in za 3 piramide.
Že iz kabine žičnice vidim peš pot po pobočju, tu bi bilo krasno hoditi...
Skrita za grmovjem "angleška" telefonska govorilnica. Ne vem, če še vedno dela, če se še vedno uporablja.
Osupnilo me je drevo, ki raste nad hribom.
Vračam se po meni že znani poti. Zaradi sonca in lepega vremena, je vse zelo lepo. Najprej se mi je zdel center mesta nekako kaotičen in preveč obljuden, ampak dovolj, da se odmakneš v sosednjo ulico in je vse bolj umirjeno in prijetno.
Angleška ulica se v naslednjem dvorišču mimogrede spremeni v tropski vrt. Čudovito.
Zapuščam mesto, pogled na The Rock
Na cesti so že oznake. Grem za Španijo :)
Prečkam pristajalno stezo letališča. Hehe, kot nikogaršnja zemlja. Zelo enostavno lahko branijo ozemlje na kopnem.
The Rock puščam za seboj. Kljub kratkemu obisku, sem kar precej videla. Od izleta z agencijo ne moreš pričakovati preveč prostega časa, zagotovo pa sem si ustvarila predstavo o Gibraltarju. Nisem imela časa se usesti v restavraciji in samo spremljati vrvež na trgu. Nisem imela čas za obisk plaže in za sprehode po hribu. Če bo še kdaj naneslo, da pridem sem, z veseljem se tu ustavim dan ali dva. Hehe, več pa tudi ne :)
Avtobus zamudim za 5 minut, s tem da zadnje metre skoraj tečem :)
Se odpravimo proti Sevilji, vse se zvrsti v obratnem zaporedju - hribi in griči, pašniki in polja...
In že se znajdemo v prometnem zamašku Sevilje.
Krasen izlet. Topli spomini.
Iz Sevilje do Gibraltarja je okrog 200 km in 2,5 ure vožnje. Prvi del poti poteka po ravninah in med nižjimi griči. Ob cesti je veliko oljčnih nasadov in ogromno polj, pašnikov in tudi obdelanih njiv.
Bolj, ko se bližamo morju, bolj gorata postaja pokrajina, na pašnikih še vedno vidimo, kako se pasejo krave in biki, veliko je tudi konj in ovac. Vozimo se mimo redkih naselij, na podeželju hiš skoraj sploh ni, tu pa tam kaka farma, oz. še najbolj to spominja na kakšen ranč.
Ko se vozimo skozi zadnje pred Gibraltarjem špansko mesto La Linia de la Conception, se kar za ovinkom pokaže skala v morju. Takoj ti je jasno - to je Gibraltar. Spomniš se vseh mitoloških pripovedi o Herkulu in Herkulovih stebrih na vratih Sredozemlja v Atlantik. Skala kar štrli iz morja. V Gibraltarju svoje mesto niti ne imenujejo drugače kot The Rock. Skala.
Pridemo do meje Španije z Gibraltarjem. Kar solidna kolona vozil čaka na vstop. Naš šofer Rafael ne govori angleško, nekako se sporazumemo, da na meji z Gibraltarjem izstopimo, na drugi strani meje nas prevzame domačin Robert, vodič, s svojim minibusom (na izlet se je nas podalo vsega skupaj 6 oseb!! odlična majhna skupinica). Za nazaj se ravno tako dobimo na španski strani meje. Tako mejo v obe strani moramo prečkati peš. Veliko ljudi prečka mejo peš, najbrž lokalci in pa turisti kot smo mi. Pregled na meji je čisto površen, ne dobim niti štampiljke v potni list.
Nikakor ne morem dobro razumeti - ali velja Gibraltar za posebno državo ali ne. Uradno je to čezmorsko britansko ozemlje. Kolonija. Imajo pa svoj denar - Gibraltarski funt. Vendar povsod lahko plačuješ z Evri, le da te zagotovo malo prenesejo naokoli s tečajem. Jaz sem plačevala po večini kar s kartico, le v eni trgovinici so želeli izključno gotovino.
Skozi mejni prehod od meje korakamo ob cesti v smer gore. Najprej v Gibraltarju vidiš stavbo letališča. Pomislim - wow, le kam so uspeli spraviti letališče? Saj sploh ni mesta. Malo pred semaforiziranim križiščem je parkirišče, kjer nas mora prevzeti naš gibraltarski vodnik. Ga čakamo. Sporoči, da je na drugi strani križišča, čaka na zeleno luč. Gledamo v smeri križišča, slišimo zvok letala, ki pristaja, celo ga vidimo čisto nad morjem, le nekaj metrov nad nivojem vode. In - čez par trenutkov se letalo pelje po cesti na križišču! Zato je rdeča luč!
Čez minutko se letalo že pelje nazaj, do stavbe letališča. To je noro! Glavna cesta države prečka pristajalno stezo na letališču!! Letališče v Gibraltarju velja za eno najslabših letališč na svetu.
Minutko pozneje se zapornice odprejo in promet steče. 
Med čakanjem ob križišču opazim gibraltarske tablice. Čisto po vzoru angleških. A promet je speljan po "pravilni" strani ceste.
O razburkani vojaški preteklosti in strateškem pomenu pričajo mnoge utrdbe, obrambni zidovi in vojaški objekti po Gibraltarju.
Vsekakor tako pomembno strateško točko so dobro izkoristili že v preteklih stoletjih. Tu je utrdba in ostanki pušk, ki so lahko brez težav nadzorovali in po potrebi obstreljevali celotno Gibraltarsko ožino. Angleži še vedno imajo nekje v Gibraltarju svojo vojaško bazo. 
Ljudje so se naselili na območju Gibraltarja že okrog leta 700. Že takrat območje so osvojili in se zavedali njegove strateške pomembnosti arabci in berberi. Mesto je poimenovano po mavrskem vojskovodji Tariku ibn Sijadu. Tarikova gora - Gib-al-Tarik (sicer sem prepričana, da se napiše nekako drugače, tako se pa sliši :)).
Piha!
21 km proč v meglici se vidi že Afrika, Maroška stran Gibraltarske ožine. Iz španske Tarife, kjer je tudi najbolj južna točka Evrope, pa je do Maroka vsega 14 km. Imamo srečo, ker je dan precej čist in se vsaj nekaj vidi na drugo stran. Včasih je meglica še večja in takrat Maroka se ne vidi...
Pogled v smer Tarife. Je samo na drugi strani zaliva.
K morju tukaj nikjer ne moreš priti, vsaj ne po urejenih poteh. Obala pa je zelo skalnata.
Na rtu Evrope je spomenik v spomin poljskemu generalu in poveljniku Sikorskemu, ki je med drugo svetovno vojno umrl v letalski nesreči tu v bližini skupaj s še 15 člani posadke in vojaki.
Dominira na rtu seveda velik svetilnik. Svetilnik je bil postavljen tukaj že okrog 170-180 let nazaj, v dobrih pogojih se luč svetilnika vidi kar 43 km daleč. Vsekakor jo vidijo v Afriki... :)
Zraven svetilnika je še hišica upravnika svetilnika. Zelo prijeten kraj. V času neviht pa je najbrž kar grozljivo.
Še iz časov berberov in mavrov je na rtu Evrope bila zgrajena manjša mošeja, ki so jo v 15. stoletju spremenili v krščansko cerkev. Cerkev je še vedno tukaj. Mošjeje pa ni bilo, dokler ni 20 let nazaj Saudski kralj Fahd financiral gradnjo mošeje Ibrahim-al-Ibrahim (stala je okrog 5 mio GBP). Moram reči, da je zelo lepo "sedla" v prostor. Robert nam s ponosom pove, da v Gibraltarju med 28 tisoč prebivalci uradno beležijo privržence 14 religij in verskih izpovedi in še nikoli niso imeli konfliktov zaradi tega. 
Mediteranska stran rta je povsem navpičen klif. Ob robu je urejena lepa sprehajalna pot.
Naslednja točka ogleda je jama Svetega Michaela, ja Skala ima tudi jame. Nahaja se kar nekje na sredini skale, do vhoda se moramo zapeljati relativno visoko po pobočju gore. Cestica je ozka, uporabljajo jo tudi pešci (pločnikov ni!), je pa pot povsod med zelenjem. Z vsakim ovinkom razgled je lepši!
S te strani vidimo predvsem pristanišče in marino, pa tudi nove četrti okrog marine. Kmalu grem v Monaco, najbrž bom iskala podobnosti...
Ker sem bila v Postojnskih in Škocjanskih jamah, me jama kot taka ne more posebno presenetiti (nekateri so stali odprtih ust in samo zijali...). Vendar je zelo lepo, predvsem zanimivi svetlobni učinki, barva svetlobe se počasi spreminja in tako ustvarja drugačne vtise.
Najprej se znajdemo v nekakšni koncertni ali prireditveni dvorani, zelo je velika in lepa.
Med drugo svetovno vojno je bila jama pripravljena kot vojaška bolnica, vendar na srečo tega niso potrebovali.
Po jami je speljanih nekaj potk za ogled, vsi obiskovalci so prepuščeni sami sebi, nobenih vodičev. Jama je razdeljena na več delov, relativno velikih, a vse skupaj, kot, če bi se znašli v malo večji dvorani v Postojnski jami, tako 30-45 minut je več kot dovolj za ogled.
V enem delu jame vidim zlomljen stalagmit na tleh, na eni strani je lepo gladko prerezan, kakor deblo drevesa. Najbrž nekaj tisoč let nazaj je stalagmit na eni strani postal pretežak in je padel na bok. 40 let nazaj so špico stalagmita odrezali, da bi se videla sredina. Tako na preseku se sedaj vidi vsa zgodovina nastanka stalagmita. Je pa bil zelo velik, saj v preseku je velik okrog 1,30 m. Svetle in bolj široke kroge se nanašajo na deževna obdobja, bolj temne in ozke pa na obdobja suše. Najbolj zanimive pa so tanke kristalno bele črte, predvidevajo, da pomenijo dobo ledenikov.
Ob izhodu iz jame se znajdemo skoraj v džungli. Ker vem, da bi morali biti opice, jih že iščem med drevesi, a zaman.
Se odpravimo do naslednje razgledne točke na hribu.
Gibraltar je edini kraj v Evropi, kjer na prostem živijo opice. To so berberske opice ali magoti - macacus silvanus, predvideva se, da so jih pripeljali sem iz Atlasa iz Maroka in Alžirja. Živijo na skali in je več oznak, da se jih je potrebno paziti. Opice se prav nič ne bojijo ljudi. Na prvi pogled delujejo ljubki, so pa to še vedno divje živali.
Z razgledne ploščadi nekje na sredini hriba se odpre čudovit pogled na mesto in zaliv na Atlantski strani Gibraltarja.
Malo naprej vidim postajo žičnice, s katero se lahko dvigneš vse do samega vrha.
In tukaj se pokažejo opice! Slikamo se že takoj pri prvi.... Bojim se priti bližje, na doseg roke. Čeprav, če bi opica hotela, giblje se tako bliskovito, da bi lahko skočila ljudem tudi na glavo. Vodič nas je opozoril, da čuvamo očala in vse kar bi lahko opica prejela in odnesla kam v grmovje... No, naša opica deluje prav lena, za nas se sploh ne zmeni... 
Potem pa takoj za ograjo vidim opičjo družinico. Med seboj stiskajo mladička, mu pregledujejo kožo... Družinska idila. Komaj se prisilim, da neham fotografirati in grem naprej.
Legenda pravi, da se bo Britanska oblast v Gibraltarju končala, ko bo zadnja opica zapustila Skalo. Churchill je nekoč naročil, da se iz Maroka dostavi kar nekaj opic, da malo izboljša gensko zasnovo Gibraltarskih opic. Se je sekiral za ozemlje? :)
Naša lena opica ta čas se je odločila, da je čas za siesto in se je lepo ulegla... Tu pa tam se počoha in lenobno pogleduje, kdo tu škljoca čisto zraven. Predvidevam, da bi stegnila tačko za banano, ampak hranjenje je prepovedano.
Težko se odmaknem od opic. Preden se spustimo v mesto, ga želim videti od zgoraj. 
Prve stavbe so začeli graditi v Gibraltarju okrog leta 1160. V 13. stoletju je kralj Hasan na svojem osvajalskem pohodu zgradil v Gibraltarju eno večjih trdnjav v tem delu Evrope. Sicer okrog skale je prekleto malo terena za gradnjo mesta. Mesto se je razvilo na Atlantski, bolj položni, strani skale. Včasih je ocean segal vse do mestnega obzidja. Vedno bolj pa se pridobiva teren od morja. Vse te moderni nebotičniki, pristanišče in pomoli, to je vse zgrajeno že "v oceanu".
Pred odhodom z razgledne ploščadi vidim eno prav brižno opico. Povprečna opica živi kakih 20-25 let. Ta opica pa je že prava rekorderka - stara je 26 let in je vidno stara in najbrž bolna, zgublja dlako. Sicer običajno populacija se giblje okrog 300 opic.
Zaradi svojega strateškega položaja je Skala bila od vedno vojaško zanimiva, v samem hribu je zato ogromno tunelov, predorov. Kamenje, ki so ga odstranili iz predorov pa so uporabili za gradnjo pristajalne steze. Nekaj predorov se je tudi podrlo, nekaj utrdb se ni obneslo, ob poti sem videla spominske table.
Spustimo se s hriba v mesto. Center je za mogočnim obzidjem. V mesto vodijo stara mestna vrata.
Na vhodu v mesto je zemljevid, da imaš predstavo kje je kaj. Jaz sem si samo zapomnila, da moram skozi mesto po glavni ulici do spodnje postaje vzpenjače. Želim priti čisto na vrh gore! Spotoma pa bom videla, kar bom uspela. Naš vodič nam da samo napotke in po mestu se potikamo sami.
Najprej se znajdem na glavnem trgu - Grand Casemates Square. Prijeten kraj za posedati v restavraciji... Ogromno je ljudi. Ne znam niti presoditi, ali so turisti ali so domačini.
Angleški vpliv se čuti povsod v mestu. Ves čas, ko sem se sprehajala po mestu, nisem se mogla znebiti občutka, da me mesto spominja na že videna. Delno na San Marino, ker je majhno in je gora. Delno na Lizbono zaradi mavrskega vpliva in bujnega sredozemskega rastlinja, delno London, ker je vse tako angleško, celo naglas domačinov. Potem me je presunilo - to je pomanjšana Malta. Angleži so bili kar aktivni v 17-18. stoletju in so zavzeli vse kar lahko, sploh pa v Mediteranu, proč od domače megle in dežja.
Zgodovina priča, da so si španci skoraj sami krivi, da so 1704 leta izgubili Gibraltar. Potekala je nasledstvena vojna med Anglijo in Španijo. In namesto običajnega napada zgodaj zjutraj, so angleži napadli špance popoldan v času sieste in zmagali. Od takrat je Gibraltar Britansko ozemlje.
Glavna ulica main Street je povsem angleška. Če ne bi tako sijalo sonce, če bi bil sneg ali dež, bi lahko pomislili, da smo kje v Angliji... Povsod je polno tipičnih angleških detajlov.
Leta 1966 v Gibraltarju je bil referendum, ali želijo biti pod Španijo ali pod Veliko Britanijo. In samo 44 oseb je glasovalo za Španijo. 12.500 ljudi pa se je odločilo za Britanijo. Odnosi med Španijo in Veliko Britanijo so ves čas precej napeti, saj želi Španija Gibraltar v svojo državo. Po referendumu je vse do leta 1985 bila meja med Španijo in Gibraltarjem celo zaprta. Noro, glede na 6,5 km2 velikost državice.
Main street zajema množico trgovin in restavracij, nekaj upravnih stavb. Nisem se pretirano poglabljala v cene in trgovine, a se mi ni zdelo prav poceni, čeprav Gibraltar je brezcarinska cona in moralo bi biti ceneje.
Pridem do vrat v mesto na drugi strani Main Street. Ulico po dolgem prehodiš za 20-30 minut, tudi če ne hitiš. Vrata se imenujejo Referendum Gate, zagotovo je povezano z enim od referendumov, a tokrat ne vem, o čem so glasovali.
Na tej strani za obzidjem so še ostanki utrdbe.
Pridem do spodnje postaje vzpenjale, je ob velikem parkirišču. Sicer se lepo vidijo žice, ki vodijo vse na vrh hriba.
Na vrh Skale se lahko "sprehodiš" peš po cestici, deloma je potka samo za pešce. 412 metrov vzpona, to je že soliden hribovski podvig, ki bi ga z veseljem tu opravila. A moram uspeti na bus nazaj za Seviljo. Za take, kot sem jaz, in za tiste, ki se jim ne ljubi pešačiti, so uredili vzpenjačo. Karta stane 12 GIP (okrog 15 €), zraven dobiš kodo za WiFi.
Vzpenjača obratuje že skoraj 50 let, ima pa samo 3 postaje - spodnja, zgornja in ena vmes, ravno pri opicah, kjer smo že bili z avtobusom.
Zgornja postaja žičnice je približno na 412 metrih višine, tu je velika večnivojska razgledna ploščad, restavracija in trgovina. Hrib Gibraltarja je nekakšen razvlečen Triglav, tako vzpenjača nas pripelje na sredinski hrib. Tudi tukaj nas pričakajo opice.
Z razgledne ploščadi je pogled na vse strani, razen na Europa point, ki se skriva zadaj za hribom. Spodaj je plaža, od tukaj je videti prav mamljivo. Na otoku sta samo dve prave plaže. Lokalci presenetljivo imajo raje stran Atlantika, na Mediteranski strani pa je plaža peščena. Tu je tudi prestižen hotel v bližini plaže.
Pogled na pristajalno stezo letališča. Kar pošteno sega v morje. Za pristajalno stezo, za nasipom pa je že Španija, mesto La Linea. 
Na Mediteranski strani je gora skoraj navpično strma.
Pogled na moderne in prestižne soseske. 4-sobno dupleks stanovanje ob marini stane okrog 1,2 mio Gibraltarskih funtov, kar je približno 1,5 mio €. Ni poceni. A Gibraltar poleg Monaco velja za največji finančni center na Mediteranu, tako najbrž marsikdo si to lahko privošči. Poleg financ je dobro razvito ladjedelništvo. Druge industrije sploh ni.
Razgledna ploščad. Po nami je celoten Gibraltar, predvsem pogled na Skalo. Na ploščadi in v baru zraven je mogoče celo prirejati poroke. Mora biti nekaj posebnega.
Še ena lepa plažica na Mediteranu.
Zapustim razgledno ploščad. Si vzamem čas za res kratek sprehod po potki na vrhu, splezam med zapuščenimi bunkerji in opazovalnicami. 
Od tukaj se tudi lepo vidi Afriška stran.
Pogled nazaj na razgledno ploščad in stavbo restavracije.
Med bunkerji vodi strma pot, ponekod stopnice.
Pomislila sem, da čez 500 let bodo te bunkerji še bolj poraščene, pojedel jih bo mah in se bodo po njih sprehajali turiste, kakor sedaj nekje na Machu Pichu :)
Najlepši čas za obisk Gibraltarja je september - oktober in april - maj. No, konec novembra je sijalo čudovito sonce in bilo je okrog 20 stopinj. Čeprav v senci se je čutilo, da je bolj frišno.
Za morjem je Afrika.
Srečam moje "prijatelje" - družinico z malo opico. Ne veš, kdo koga opazuje - opice turiste na balkonu ali obratno.
Krasno mi je bilo na vrhu, rada imam kraje, kjer se vsaj malo srečaš z naravo. Že, ko pomislim, da lahko grem dol peš, pogledam na uro in se zavedam, da moram zelo hiteti, če hočem uspeti na avtobus. Dol moram, pa peš skozi celo mesto in še nato do meje... Škoda.... Ne vem, če bo kdaj - "drugič".
Na postaji vzpenjače je slika s primerjalno velikostjo hriba in največjih svetovnih znamenitosti. Skoraj 100 metrov smo višje od Eiflovega stolpa in za 3 piramide.
Že iz kabine žičnice vidim peš pot po pobočju, tu bi bilo krasno hoditi... 
Skrita za grmovjem "angleška" telefonska govorilnica. Ne vem, če še vedno dela, če se še vedno uporablja.
Osupnilo me je drevo, ki raste nad hribom. 
Vračam se po meni že znani poti. Zaradi sonca in lepega vremena, je vse zelo lepo. Najprej se mi je zdel center mesta nekako kaotičen in preveč obljuden, ampak dovolj, da se odmakneš v sosednjo ulico in je vse bolj umirjeno in prijetno.
Angleška ulica se v naslednjem dvorišču mimogrede spremeni v tropski vrt. Čudovito. 
Zapuščam mesto, pogled na The Rock
Na cesti so že oznake. Grem za Španijo :)
Prečkam pristajalno stezo letališča. Hehe, kot nikogaršnja zemlja. Zelo enostavno lahko branijo ozemlje na kopnem.
The Rock puščam za seboj. Kljub kratkemu obisku, sem kar precej videla. Od izleta z agencijo ne moreš pričakovati preveč prostega časa, zagotovo pa sem si ustvarila predstavo o Gibraltarju. Nisem imela časa se usesti v restavraciji in samo spremljati vrvež na trgu. Nisem imela čas za obisk plaže in za sprehode po hribu. Če bo še kdaj naneslo, da pridem sem, z veseljem se tu ustavim dan ali dva. Hehe, več pa tudi ne :)
Avtobus zamudim za 5 minut, s tem da zadnje metre skoraj tečem :)
In že se znajdemo v prometnem zamašku Sevilje.
Krasen izlet. Topli spomini. 
Ni komentarjev:
Objavite komentar