Camido de Santiago, 1. dan: Porto – Labruge, 30 km

Začetni post je bil tukaj.

Prva naša noč v hostlu. Punce so dobro spale, meni pa je bilo grozno. Vse me moti – hrup zunaj, folk, ki žura do 6h zjutraj, promet pod okni, tip, ki je prišel v sobo ob 2h ponoči, drugi tip, ki je sicer že spal, ko smo me prišle, a je čisto mičkeno smrčal, motil me je vsak, ki se je v postelji obrnil. Zelo sem slabo spala. Skoraj nič. Mogoče se sekiram pred začetkom poti?

Pogled na trg iz sobe v hostlu

Vstanemo ob 8h zjutraj, ne morem razumeti, če je to po našem ali portugalskem času, zunaj je še čista tema. Ne razumem, če se je telefon prestavil na portugalski čas ali ne... Ugotovimo, da je tukaj šele 7. ura. Itak ne spim, počasi odnesem stvari iz temne sobe na stopnišče in tukaj poskušam zložiti nahrbtnik. Pride spoznanje – vsak dan bo treba rucak razstaviti in zjutraj zopet vse zlagati...
Iz sosednje sobe prideta ven dva pohodnika – francoza. Takoj se jima vidi, da sta dolgo na poti. Vprašam, če gresta Camino de Santiago. »Oui« je odgovor, iz Lizbone. Kolikor se uspemo dogovoriti v franciščini, to je že njihov tretji Camino, pot je lepa in lahka. Skoraj sem ganjena – pravi romarji, piligrimi! Mi pa komaj štartamo. Bom lahko? Bom uspela? A sploh bom našla pot? Mnogo je vprašanj. Ampak sem prepričana, da takoj, ko začnem, veliko pomislekov in vprašanj bo odpadlo. Prav tako vem, da Pot moram prehoditi, da to potrebujem. Upam le, da na koncu bom še ugotovila, zakaj to potrebujem.

Še 20 minut na stopnišču čakamo, da nam postrežejo zajtrk. Po skromnem zajtrku (za 13 € skupaj z nočitvijo prav veliko nismo niti pričakovali) si damo rucak na hrbet in izstopimo v megleno jutro. 

Mesto je prazno. Mesto je posebno, čisti Portugal.

 Na praznih ulicah so še posledice burne sobotne noči.

Mesto je neverjetno: čisti srednji vek! Zdi se ti – odmakni avtomobile, preobleči ljudi in se mesto takoj spremeni v tisto, kakršno je bilo nekdaj. Zastane dih, pa čeprav je to banalno. Celo avtomobile šelestijo po tlakovanih ulicah nekako drugače... 

Se odpravimo h katedrali, kjer naj bi dobili Credencial, izkaznico romarja. V izkaznico potem po poti dobivaš štampiljke in s tem si upravičen do ugodnih nočitev za romarje v albergue-jih, na koncu pa je to osnova za Compostelo – potrdilo, da si romarsko pot dejansko prehodil. Še v hribih v planinski dnevnik z veseljem zbiram štampiljke, kaj šele tukaj!

Azulejos! Ne obstaja Portugalske brez fasad iz belo-modrih ploščic. Ali ti je všeč, ali ne, to je Portugalska. Meni je všeč.

Še prekmalu iz megle se pokaže katedrala, tu smo 15 minut pred 9.uro, ko naj bi jo odprli. 800 let stara katedrala se je v megli zdela zelo temačna.

Deklina, ki pride odpreti sosednji s katedralo TIC, pove, da se ob nedeljah cerkev odpre šele ob 14.30. Kako, prosim? Kaj pa nedeljska maša? Kaj pa to, kar piše na internetu? Skoraj ne vemo kaj bi, saj brez credensiala ne želimo pot, hočemo, da je vse »uradno«. Dokler čakamo, da bo zares 9.ura, klepetam z avstralcem (pozneje izvemo njegovo ime – Kenth), ki je tudi prišel do katedrale. Je že »izkušen« romar v mojih očeh, vsekakor, oblečen je kakor pravi piligrim. Prehodil je že Francosko pot, pripeljal se je s prijatelji do Porto in od tu se ponovno vrača v Santiago de Compostelo. Tukaj je dogovorjen s štirimi mladimi avstralci, skupaj začenjajo Camino iz Porto. Menda v Avstraliji je Camino dosti popularen.

Točno ob 9h le odprejo cerkev, padre nam izda credenciale, dobimo vsaka svojo prvo štampiljko in s tem se začne naš Camino. Kentha prosimo za skupinsko sliko, saj se že skoraj poznamo.

 K cerkvi začnejo prihajati skupine turistov, me pa sledimo prvi rumeni puščici, ki nama kaže pot.

Za minutko se ustavimo na terasi v bližini katedrale – odpira se prelep pogled na tipični Porto, mesto obrtnikov, trgovcev, ribičev...

Porto nas navduši, tako zelo posebno je. Žal, da smo tu tako malo časa, da ni bilo leta bolj zgodaj, da bi imele čas včeraj za ogled... Ozke hiše ena čez drugo, palače, cerkve in več mostov čez Douro... Peš smo šle skozi mesto in vseeno videle mesto.

Izbrale smo Obalno pot, Camino da Costa, zato danes orientacija je zelo enostavna – priti moramo do reke, nato voda bo vedno z leve strani. Dokler se spustimo k reki Douro, ki teče skozi Porto, se megla počasi dvigne, pokaže se sonce, me pa zakorakamo po promenadi ob reki v smeri oceana.

Ponte Luis I

Grem in imam ves čas nasmeh na ustnicah – sonce, morje, sanje se uresničujejo! Ves čas si prepevam »La vie en rose« od Edith Piaf...

Domačini, portugalci, okrog kar tečejo, kolesarijo, nekaj trenirajo, od 15 do 80 let. Vsi so lepotci, postavni, čisti latino. Mnogi razumejo, kam sredi mesta gre ženska v gojzerjih in z velikim rucakom. Tečejo mimo, vsake toliko kdo zaželi – »Bom Caminho!«. Mene to tako gane, da se mi kar solze prikažejo na očeh. Ja, to sem jaz, piligrim, jaz grem, meni je Bom Caminho! Hitro se že naučim zahvaliti v portugalščini – »Obrigado!« Potem še vse do konca Portugalske smo se znale poklicati med seboj – Ej, brigada!

 Tudi to je Porto:

2 uri rabimo hoditi ob reki do oceana. Ves čas je bilo res ogromno kolesarjev in tekačev, smo mislili, da je mogoče kaka prireditev, ampak ni bilo videti nič. Pač, nedelja, pa je lepo vreme. Bližje oceanu so ribiči.

 Se že vidi megla nad oceanom:

Ko pridemo do oceana, je spet megleno in tako je bilo skoraj ves dan. Je pa vseeno lepo in je tudi ogromno ljudi. Ob obali je ves čas sprehajalna pot, promenada, kavarne-restavracije, hoteli-apartmaji. Na enem delu je bilo veliko surferjev.

Ocean je čudovit v vsakem vremenu. Naredimo precej slik in samo misel, da pred sabo imamo še 16 km hoje nam ne dovoli, da bi se na plažah zadržali dlje.

 Nekdo je bil ustvarjalen:

Castello do Queijo, trdnjava stara okrog 500 let in menda položaj za trdnjavo ni bil prav dobro izbran...

Na skalah pri trdnjavi naredimo prvo resno pavzo, nekaj pojemo, kar imamo s seboj, ampak težko bi temu rekli kosilo.

Na promenadi srečamo prodajalca kostanjev. Imamo v zelo dobrem spominu kostanj iz Lizbone, ta sicer ni bil tako dober kot tisti v Lizboni, a vseeno vroč kostanj ob mrzlem dnevu in vetru z oceana je bil prav na mestu.

 Šola surfanja za deklice (fantov ni bilo...):

Pridemo v Matosinhos, hodimo že več ur, a to je šele predmestje Porto. Mnogi piligrimi začnejo svojo pot tukaj, da ne rabijo hoditi čez mesto. Kako lahko izpustiš Porto, najlepše mesto na Poti?

V Matosinhosu spijemo kavo, preseneti nas cena – naša »bela kava« stane 0,80 €. Mogoče, ker je bil tak lokalček, bolj za domačine.

 Preidemo skozi predmestje in zopet smo na poti ob oceanu.

Svetilnik da Leca da Palmeira

 Na skalah je polno galebov:

Malo naprej za svetilnikom, na mestu starega svetilnika je mala prelepa kapelica. Okrog ni nič, samo morje, skale in naprej samo polja...

 Ob oceanu rastejo čudna drevesa... Najdemo tudi rakca, ki je zašel daleč od vode.

Tukaj se začne dolga potka ob obali oceana, lesen podest dolg kilometre in kilometre. Krasna pot, za hodit, teči, kolesariti... Tukaj je prvi pozdrav nam, tistim, ki gremo na poti v Santiago. Spet smo ganjene. Še vedno se ne zdi resnično.

 Zadnji kilometri so zelo težki, se že čutijo stopala in rucak, ki nabija na trtico. En del hodimo bosi, po pesku, pa po lesenemu podestu...

 Bos dolgo ne morem hoditi, se zopet obujem. Postanki so vedno bolj pogosti, vsaj za nekaj minut.

Za malo energije in elana smo poslušali pesmice iz risank in jih pele na ves glas, par sem jih naložila v telefon, preden smo šli. Nekaj portugalcev nas je čudno gledalo... Zelo je pomagalo za polurno dozo energije, potem se je spet vrnila utrujenost. A ko posije sonce, je vse takoj lepše.

Drugi del poti, potem, ko je mesto in predmestja so ostali za nami, je ves čas enak - lesena pot, ocean in sipine... Lepo!

Spominsko obeležje na plaži, tako je tudi ime plaži - Praja da Memoria. Portugalci pridno postavijo info-tablo ob vsaki zanimivosti na poti, mi to vse pridno preberemo. Ampak tukaj sem totalno pozabila, v spomin čemu in komu je ta obelisk.

Popoldan se naredi sonce tudi ob oceanu. Izkoristimo priliko za »kopanje« v Atlantiku. Voda jih ima okrog 18°stopinj, tudi zunaj je toplo, ampak valovi so tako močni, da če bi zašli predaleč, lahko bi potegnili v morje. Za kratko plitvino je takoj zelo globoko.
Si vzamemo pol urice za uživanje:

Končno pridemo do prenočišča v Labruge. Prenošišča za romarje so tukaj imenovana albergue. Največkrat romarje prenočijo ravno tu, obstajajo municipalni, private in pri župniščih. V municipalnih nočitev stane 5 € na Portugalskem, v Španiji 6 €, private so okrog 10-12 €. Nekateri so »donativo«, prispevaš kolikor želiš, lahko tudi nič.

V Labruge je najbližji Portu albergue, »uradnih« je 24 km, me smo imele 1 dodatni kilometer od hostla v Porto do katedrale, kje smo pridobili dodatnih 5 km ne vem. A vsaka od nas je imela vklopljeno aplikacijo in z majhnimi razlikami smo vse tri bile na 30 km. Za prvi dan je zelo solidno. 

Albergue v Labruge je v stavbi bivše osnovne šole in je donativo, kar pomeni, da ni fiksne cene za prenočevanje, temveč prispevaš kolikor želiš v škatlico za donacije. Gospa, ki skrbi za albergue, je frizerka in stanuje na drugi strani ulice in je zelo prijazna. Albergue ima samo 8 mest, 6 od teh je že zasedenih – naš avstralski znanec od zjutraj, Kenth, in 4 njegovi mlajši prijatelji so že tukaj ter brazilec Dodo (Rudolfo). Ena postelja za nas zmanjka, me pa nismo sposobne hoditi dalje. Slobodanka reče, da bo ona spala na tleh, samo, da nas pustijo tukaj. Gospa z opravičili pove, da imajo še drugo sobo, ki pa še ni urejena, in tam so jogije kar na tleh. Edina opcija, da bi spale kar tam. Seveda, nam to ustreza, same v ogromni sobi!

Labruge je majhno naselje privatnih hiš. Tukaj je tišina, nobenih žurov, v sobi smo same, po neprespani predhodni noči, upam, da bom tukaj lepo spala.

Najprej tuširanje, pranje cunj, nato večerja. 2 km pred naseljem smo se ustavile v marketu in si nakupili nekaj malenkosti za pod zob – sir, pršut, kruh, vino. Slobodanka udari s steklenico vina v ograjo albergue-ja in steklenica se razbije. Saj sploh ni pomembno, a se gospa-oskrbnica javi, da če rabimo kaj iz bližnjega mini marketa, da lahko koga tja zapelje. In Slobodanka se odpravi z njo tja, da vseeno imamo za danes eno steklenico vina za nazdraviti.  Zvečer jemo v kuhinji prenočišča, WiFi ne dela, zato klepetamo. Se pogovarjamo z brazilcem Dodo... On ima samo 10 dni za prehoditi Camino, danes je skoraj pomotoma »zašel« na Obalno pot, jutri pa že »šiba« na Centralno pot, da ne zgublja dni in uspe na letalo za nazaj.

Nadaljevanje: 2. dan: Labruge – Rates, 25,5 km, 8 ur