Fotoreportaže iz potovanj. Svet kot ga vidim.: Italian roadtrip 2017: Verona, Mantova

Komaj čakamo, da je zima mimo in da greva spet na pot z avtodomom. Tokrat gremo v družbi avtodomarjev na potep po Italiji. Cilje je Cinque Terre, pet vasic na obali Ligurskega morja. Spotoma pa ogled še več italijanskih mest polnih čara in zgodovine. V planu je kar lep krog po Italiji, cca. 1200 km v sedmih dneh.

Sredi marca, oblačnega dne, na Fernetičih je samo 6°C stopinj. Se dobimo 10 avtodomov in v koloni odrinemo na pot po Italiji. Prvi del vozimo po avtocesti mimo Benetk vse do Verone, s samo enim postankom na kavo. Do Verone potrebujemo 3,5 ure in 274 km. Italijanske cestnine so še vedno zasoljene – ta del je 19,80 €.

Zapeljemo se skoraj v center mesta, poleg obzidja je veliko parkirišče primerno za avtodome, nasproti pa pravo postajališče PZA (PZA Verona 45.43447 / 10.97775). Ker PZA je zaprt, za nekoga je že rezervirano, se parkiramo na brezplačnem in zelo velikem parkirišču poleg. V mesto se odpravimo peš, do dvorca Castelvecchio rabimo manj kot 10 minut.

Začetki Verone segajo že pet stoletij pred našim štetjem, zato na ulicah tu pa tam se srečajo antični ostanki rimskih stavb, vrat in slavolokov, nato srednjeveške zgradbe ter ulice in hiše, ki so stari 100-200 let. Ker je zgodovina tu na vsakem koraku, je Verona vpisana na seznam UNESCO kulturne dediščine.

Stavbe so polne zanimivih detajlov, srečamo tudi zabavne osebe...

V centru je veliko ljudi, bolj kot se bližamo trgu z Areno, večja je gužva. Arena, rimski amfiteater je verjetno največja znamenitost Verone. Arena v Veroni je stara nekaj več kot 2000 let in manjša je samo od Koloseja in od Areni v Napoliju.

Arena lahko sprejme okrog 25 tisoč obiskovalcev in zdaj že dobrih 100 let služi kot prizorišče za najboljše koncerte. Areno sem videla po TV, ko so v njej prirejali koncerte, zdela se mi je res zelo velika. Videla sem tudi Areno v Puli. Tukaj pa, ko prideš na trg Bra.... pričakovala sem večjo. Saj je velika, ampak je nizka. S trga vidiš »le« 2 nadstropja, nekako ni celotnega vtisa, kako v resnici je Arena ogromna. Najbrž moraš noter.

Skozi polne ulice in pravi italijanski živ žav pridemo do trga dei Signori, zavijemo za vogal in obstanemo pred vhodom v nek podhod. Vse je popisano in porisano, stena je polna listkov s sporočilci... Hiša Julije.

Nekako pridemo na dvorišče, pod balkon, kjer je Romeo čakal svojo Julijo... Spodaj je spomenik. Kljub neverjetni množici ljudi na tako majhnem dvorišču te prevzame čisto romantično razpoloženje. Vse je v srčkih in ljubezenskih sporočilih... Lepa prijetna energija...

Se vrnemo na trg in greva še malo okrog, a v Veroni je najlepša točka za nas bila hiša Julije, zato hitro se ustaviva na kavo in sladoled v gelateriji na trgu... Na trgu so priredili kreativne delavnice za otroke. Zabavno...

Se sprehodimo po ulicah v bližini trga in katedrale. Lahko bi se povzpeli na zvonik, a nekako opustimo to zamisel.

Med sprehodom po mestu opazujemo navdušeni raznoliki balkoni v mestu...

Antična vrata na eni od ulic, Porta dei Borsari. Pročelje vrat iz 3.stoletja je del originalnega rimskega obzidja. Sedanja ulica gre kar skozi slavolok.

Še ena vrata:

Spet se vrnemo do trdnjave Castelvecchio – dvorca iz leta 1355. Sedaj notri so muzeji, z mosta pa je lep pogled na Adižo, ki teče skozi Verono. V gradu je 3 leta živel Dante, takrat je bil v izgnanstvu, tukaj pa so ga sprejeli in tu je napisal tretji del Božanske komedije - Raj.

Od grada vodi srednjeveški most na drugi breg Adiže. Razgled po obe strani mostu je zelo lep.

Ob obzidju zapustimo Verono.

Se vrnemo na parkirišče in se odpravimo do Mantove. Do Mantove je manj kot 50 km, vozimo po lokalni cesti, prečkamo nekaj manjših naselij, v enem je ravno prireditev, mesto je zaprto, moramo po obvoznici okrog vsega naselja. Pokrajina je čisto ravna, veliko je sadovnjakov, čudovite lepo cvetoče breskve. Nikakor jih nisem mogla slikati med vožnjo.

V Mantovi se parkiramo (in prenočimo) na Camperstop-u na uvozu v mesto, pred mostom čez jezero. Kamp je zelo enostaven – samo elektrika med drevesi ter sanitarni blok, ampak noter je čisto in toplo, voda je vroča; tudi Wi Fi dela. Kamp je skoraj ob obali jezera, od kampa do centra mesta pa je približno 1 km peš – čez jezero. Mantovo obkrožajo s treh strani jezera, deluje kakor, da je polotok, na kateri prideš po mostu čez jezero. Z obale jezera je zelo lep pogled na silhueto mesta v žarkih zahajajočega sonca.

Reka Mincio se tukaj tako razširi, da okrog mesta se naredijo 3 jezeri - lago Superiore, lago Inferiore in lago di Mezzo. Obala jezera:

Veliko sprehajalcev, seveda, gremo tudi mi v mesto.

Mesto je utrjeno, na vhodu je zelo dobro ohranjen srednjeveški grad - castello San Giorgio, star je dobrih 600 let.

Mantova se je zelo razvila v času Renesanse. Tudi tukaj je center mesta na seznamu UNESCO.

V mestu je tudi gužva, na glavnem trgu je bolšji sejem, polno razne šare, ne vem, če bi to kdo kupil... Glavna ulica je polna ljudi, ko pa pogledaš v prilegajoče ulice, so povsem prazne. Tudi v Veroni je polno ljudi. Sprašujemo se, če je »kriva« nedelja, ljudje se sprehajajo, restavracije in bari so polni...

Piazza Sordello je srce Mantove, tukaj stoji Doževa palača ter katedrala Svetega Petra. Zaradi tržnice sicer stavbe ne pridejo do izraza, a vzdušje je že pravo italijansko.

Množica ljudi pred Duomo, katedralo Sv.Petra. V katedrali pod glavnim oltarjem se nahaja posebna relikvija - telo Sv. Anselma, pokrovitelja mesta.

Gremo do trga, tukaj je urin stolp – Torre-orologgio, simbol mesta. Poleg je zgodnje-krščanska cerkev, rotonda di San Lorenzo, najstarejša cerkev v mestu, zgrajena že v 11.stoletju.

Pravokotni urin stolp je zgrajen skoraj 450 let nazaj, ura je mehanska, pod uro pa je kip Marije Brezmadežne iz leta 1639.

Stopimo noter v sosednjo cerkev, baziliko Svetega Andreja, kjer naj bi bila shranjena kapljica Jezusoce krvi. Cerkev je noter zelo velika in neverjetno lepa, poslikave so v pravi 3D tehniki – vzorec na stenah deluje kot da so to izrezljane marmorne kolone. Ampak vse je plosko, le narisano. Neverjetno.

Po kratkem sprehodu po mestu se vračamo proti kampu. Ustavimo se v pekarni, oko pritegne lokalna slaščica – Sbrisolata (pecivo v obliki zelo velikega piškota, ki se drobi, ko ga prelomiš), kupimo tudi kruhki pan-biscotto. Skoraj sladki so, podobni bobolam. Italijani nimajo kruha po našem okusu, vedno je neka »improvizacija«.

Mantova ob zahodu:

V kampu prvi večer imamo »proslavo«, en par je kupil nov kamper. Krasen večer, a smo že utrujeni in komaj čakava, da greva počivat. Noč prej sva spala le nekaj ur, na pot sva šla skoraj direkt z žura za Freddyjev rojstni dan.

Pogled na nočno mesto, še preden grem spat.