My red map


visited 47 states (20.8%)
Try Neptyne, the programmable spreadsheet

petek, 8. december 2017

Camino Primitivo. 6.dan: Berducedo – Grandas de Salime. 6 ur, 22,5 km

Sončno, 19°C

Eden treh francozov je ponoči ta-ako smrčal... Zunanja luč pred albergue je sijala vso noč točno v spalnico. Vedno manj se zmenim za moteče elemente ponoči. Tudi ko ne morem spati, ko kdo smrči ali se sprehaja po spalnici sredi noči, pač čakam, da bo tudi to mimo in da bo tudi mene pobral spanec. Važno, da ne odpiram oči in se ne pustim predramiti pred časom. Po vsem tem je bilo čisto običajno za Camino jutro – kava, kruh, vsakokrat znova zlaganje nahrbtnika. Štart je ob 8h.

Berducedo zapustimo v treh minutah, naselje je res majhno.
 Zanimiva cerkev Santa Maria de Berducedo iz 14. stoletja: 
Prvo jutro brez megle, hladno, +8°C. Začetni vzpon nas je malo segrel, slečem felpo, nato do La Mese pot gre ob malo prometni cesti in se zopet oblečem, ker je res frišno. Ko pridemo na odprto, ugotovim, zakaj danes ni megle - ker smo še vedno precej visoko v hribih, na skoraj 900 metrov višine. Megla je nižje, v dolini. 
V La Mesi bi tudi moral biti albergue v stari šoli, ne vemo, če res deluje. En čas je bil zaprt, zato nihče ne riskira, da bi šel tja. Vsi, ki smo prišli iz Borresa ali Campiello, prenočimo v Berdusedo. Iz Berdusedo, če ne upoštevamo La Mese, je okrog 20 km do naslednjega prenočišča v Grandas de Salime. Hočeš – nočeš, vsi gremo najmanj do tja.
Lepo dvorišče ene od hiš v naselju:
 La Mesa je majhno naselje, hiše so razpršene med pašniki in gozdički. Naselje je ujeto med hribe in kraj je res čaroben. Še najbolj opazna je cerkev Santa Maria Magdalena.

Za La Meso nas čaka en pošten vzpon do vetrnic na višini preko 1000 metrov. Vetrnic je res ogromno po teh hribih. Na prelazu jim pridemo čisto blizu.




Še preden se začne sestop s prelaza, opazimo info tablo. V angleščini in španščini piše, da zaradi požarov aprila 2017 so naredili »začasno« pot, tako da se ne gre skozi pogorel gozd, pot menda še ni povsem varna. 
»Obvoz« je zelo prijetna pot po pobočju hriba, ves čas po malem navzdol, je pa za 2 km daljša od originalne. Malo smo v dilemi, katero pot ubrati, a se odločimo za začasno, ne vemo, kakšne so razmere na osnovni poti.

Začasna pot nas nagradi za zaupanje z eno res fenomenalno razgledno točko. Prišli smo tik nad oblaki! Če bi lahko naredili še 2 koraka naprej, bi stopili na oblak. Čudovito! Globoko pod nami je reka Navia, ujeta med hribi in zavita v meglo... 



Na razdalji 7,5 km naredimo skoraj 900 višinskih metrov sestopa. Dobro, da smo izbrali daljšo pot, tako ni bilo naporno za kolena. Skoraj 2 uri sestopa! Še dobro, da imam palice. Tisti, ki so šli po osnovni poti so potem povedali, da je pot v redu in ni nevarno, da pa se gre prav skozi pogorel gozd.
Pod nami že z visokega vidimo jez na reki Navia, dokler pridemo dol, se oblaki že sčistijo. 


 Na spodnjem delu poti se začasna in osnovna poti združita. Ob poti so nam sedaj ostanki zoglenelih dreves. Nekaj dreves kljub vsemu niso podlegli ognju in imajo zeleno listje...



Razgledna ploščad (opuščena in zapuščena) nad jezom in reko: 
Naša pot gre prav preko jezu, prečkamo reko po visokem jezu. Same reke se skoraj ne vidi, tako nizko dol je. Vode v jezeru za jezom je relativno malo, vidimo, da je običajen nivo vode precej višji. Še do nekaj let nazaj si lahko prečkal jezero s čolnom, so vozili z ene strani na drugo, a sedaj več tega ne počno. 
Jez so gradili okrog leta 1950, takrat je to bil 2. največji jez v Evropi. Okrog na pobočjih hriba so zapuščene hiše delavcev, ki so jez gradili. V tistem času je tu živelo veliko ljudi in je bilo živahno, začasno so tako ustavili emigracijo v Ameriko iz tega predela Španije, potem pa se je vseeno nadaljevalo... 


Jez je najnižja točka današnje poti, spustiti smo se morali s 1050 metrov na manj kot 200, na drugi strani reke pa nas čaka vzpon do Grandasa na več kot 500 metrov. Kak kilometer za jezom je restavracija z lepo teraso nad jezerom (tista rumena stavba nad jezerom na robu hriba). Kot naročeno! 
 Prečkanje. Jez zgoraj:

 To pa je že pogled na jez s strani jezera, reka je na drugi strani jeza, mnogo nižje.

 Pavza za kavo in »biscoccio« je več kot dobrodošla. 
Na terasi srečamo našega nemca iz Düsseldorfa. Sicer pa - nikjer nobenega. Se sprašujemo - kje so vsi?
Razgled s terase restavracije:

Restavracija nad jezerom. Na drugi strani se vidi del, kjer je gozd pogorel.
Nato pot nadaljuje svoj vzpon ob cesti. V vodniku preberam, da ob cesti hodimo do oznake 2 km. Malo za restavracijo opazim oznako 5 km! Ne vem, kaj štejejo, a to vsekakor pomeni 3 km po cesti v klanec po že vročem opoldanskem soncu. Čudovit razgled na jezero je bil prijeten bonus. Sicer pa res ni prijetno hoditi kar po cesti, pa čeprav ni veliko prometa. Ni preveč strmo, a po soncu je vseeno naporno. 

Od oznake 2 km do mesta je samo še 2 km, a tokrat potka gre skozi gozdiček. Tu smo ugotovili – oznake so za število kilometrov do mesta, do Grandas de Salime. Zdaj smo že tako visoko, da se lepo vidijo vetrnice na hribu nasproti, tiste, pri katerih smo hodili danes zjutraj. Cel dan hoje, pa smo samo na sosednjem hribu.


Pridemo v Grandas. Je majhno mesto, gremo mimo prijetnega etno muzeja, nato mimo simpatične cerkvi. Nikjer nobenega prebivalca. 
Tokrat imamo lep moderen in udoben albergue. Najboljši do sedaj (mogoče samostan je bil lepši, ni pa bolj praktičen). Tukaj imamo lepo veliko kuhinjo, dnevno sobo s kavči za relaks (kako so dobrodošli!), čista spalnica z dovolj prostora, vtičnice za polnilce, celo pralni stroj. Za 3 € operemo čisto vse, kar ni oblečeno nase. Vse je prešvicano in celo še vedno umazano od blata pri Tineo. Žal, nas spet doleti »usoda« biti v isti spalnici s tremi francozi, eden katerih smrči. Druga spalnica je še zaklenjena, ospitallero pove, da če ne bo dovolj ljudi za 2. spalnico, je ne bo odpiral. Se že pripravim, da bom šla spat na kavč v dnevno, če bo tip pretirano smrčal. 
Tukaj se zopet srečamo z Martinne in JeanPierrom. Veselje, kot bi srečal prave prijatelje. A ona je zelo utrujena. Študira, da bi si jutri vzela pavzo za počitek. Primitivo je res samo sosledje vzponov in sestopov, nič in nikjer ni ravno.
S Slobodanko se danes smejiva – danes je za nami 900 metrov sestopa in 350 metrov poštenega vzpona, pa zvečer čutim kako bolijo ritne mišice ;)
Cerkev v Grandasu, center mesta in življenja v mestu:

 Ker sva v albergue danes zgodaj, po vseh »gospodinjskih« opravilih greva pogledat muzej. Etno muzej je prav lušten, naredili so res solidno zbirko predmetov iz lokalne zgodovine in drugih regij v Španiji. Čisto jasno ti je, kako so nekoč tu živeli. Tam zapravimo dobro urico časa. V muzeju srečamo francoze iz albergue. 
 Utrinki iz muzeja:



  

Po muzeju je čas za kaj pojesti. Danes ne kuhamo. Ospitallero nam svetuje domačo gostilno – Bar Occidente, takoj ob cerkvi, pripravljajo odličen pulpo a'la gallega – hobotnico po-galicijsko. Odlična ideja, kuhinja je odprta od 16h dalje (kar za Španijo sploh ni običajno, da se da jesti tako zgodaj), delajo vse do 3h zjutraj. Pulpo je super, vino je dobro, orujo prinesejo na račun hiše, dobim kar celo steklenico na mizo. Odličen popoldan! 
Martinne gre mimo, se prisede zraven, pojamra, kako je utrujena, odločena je, da jutri gre samo 5 km, do naslednjega albergue v Castro. Skoraj se poslovimo, ker medve bova šle vsekakor dlje. Dokler jemo in pijemo, mimo bara gre skoraj polovica tistih, ki hodijo Camino z nami in jih že vsaj na videz poznamo. Ker se vsi ustavljamo v istih krajih in hodimo isto pot, seveda se poznamo. Vsi so veseli, da je končno lep in čist albergue, najboljši do sedaj.  Po asketskih albergue v Escamplero, Borresu in Berdusedo, pa tudi pri Carmen, ta albergue je pravi luksuzen hotel. 
Iz mesta se lepo vidi na "nasprotni" hrib in vetrnice na vrhu. Tam smo bili zjutraj. Vmes pa je kanjon reke in cel dan poti, cel dan sestopov in vzponov.
Italijan iz Milana (saj je povedal ime, a sem takoj pozabila, Giorgio?) je danes dočakal svojo prijateljico iz Brazila. Ona pa je prelepa, prava brazilka. Imava dvome, ali dejansko hodi Camino, preveč je lepa in porihtana... Italijan pove, da je danes po poti, nekje na sestopu, izgubil jakno, v žepu pa je bila denarnica z dokumenti in denarjem. V restavraciji nad jezerom si je lih naročil pivo in še preden je ugotovil, da je jakno izgubil in nima s čim plačati pivo, so mu jo prinesle 3 mlade francozinje (tiste, ki so včeraj spale poleg šotora v Montefurado). Jakno so pobrale na poti, ko so hodile za njim. Šotor so imele postavljen tudi včeraj poleg našega albergue v Berducedo, zjutraj so hodile k nam se tuširati... Italijan je čisto šokiran in presrečen. To je Camino. Ni še niti vedel, da je kar koli izgubil, pa je že dobil nazaj. Čez nekaj dni ena mlada deklica kar nekaj dni zaporedoma nosila na rucaku dežno prevleko od nekoga drugega in iskala lastnika. Vseh je spraševala, če kdo pogreša prevleko... Ljudje kar skrbijo en za drugega in vse se ti vrača, na takšen ali drugačen način.
Zvečer se vsi počasi odpravijo spati, po deveti uri so že skoraj vsi v posteljah. Francoz zopet začne smrčati. Počakamo še 15 minut, če se bo obrnil. Ne. Jaz in še nekdo s sosednjega pograda samo poberemo spalne vreče in se prestavimo v sosednjo spalnico. Na srečo, nas je bilo več kot je postelj v eni spalnici in so odprli tudi drugo. To je bila odlična poteza, sem se dobro naspala in zbudila že ob 6h... 

Stroški dneva: albergue - 6 €
Pranje perila – 3 €
Večerja v restavraciji – 11 €
Market – 1,62 €

Ni komentarjev:

Objavite komentar