Decembrski izlet: Villach in okolica

Beljak je Villach, oz. Villach je v slovenščini Beljak. Jaz sem načeloma proti (nihče me sicer ne vpraša ;)), da bi mesta, države ipd. v vsakem jeziku se drugače imenovali, nastaja cela zmeda. Zato zame obstajata Villach in Klagenfurt, ne pa Beljak in Celovec. In še kup podobnih bedarij. Do nekaj let nazaj nisem vedela, da je Bečka ulica v Monopoly-ju pravzaprav Dunajska...
Tako za adventni izlet letos sva izbrala Villach :)

Nikdar nisva imela navade hoditi v Avstrijo, niti smučat, niti poleti v hribe, niti nikamor... Lani sva bila v Grazu ravno v adventnem času in bilo je prav lepo. Ker letos decembra zopet nisem imela kakega daljšega dopusta, sva se spomnila, da za par dni vseeno lahko greva nekam v Avstrijo, po božično vzdušje.
Termin sem imela določen že mesec dni prej, zato se nikakor nisva mogla prilagajati vremenu, bilo je - kot sva že vajena - dež in megla.... Škoda, ker je čisto poleg Villacha odlično smučišče Gerlitzen, sneg je zapadel že novembra in sva do zadnjega upala, da bova lahko vsaj en dan smučala. A v dežju in grdem vremenu se nama res ni dalo siliti na smučišče.
Villach je le pol urce oddaljen od Kranjske Gore. Lahko greš skozi Karavnke, skozi predor. A se to plača in še čakati moraš. Zato na poti tja sva šla kar preko Kranjske Gore, zavila do Planice, pogledati, kako so kaj naše skakalnice. Vse je prelepo, samo vreme je slabo...
Na zadnjem Petrolu sva se spomnila, da za Avstrijo potrebuješ vinjeto. Tedenska vinjeta stane 9 €. Villach je zelo blizu meje in lahko bi se potrudili in vozili samo po običajnih cestah in prišparali na vinjeti. No, za biti brez skrbi, 9 € ni bil tak strošek.

Za Ratečami, za Planico, cesta gre najprej po italijanski strani, skoraj do Trbiža (Tarvisio). Ne morem reči, da je cesta slaba, a v snegu in dežju delovalo kot da vozimo skozi kak prelaz, ozko in vijugasto... Sva bila kar vesela, ko sva prišla do avtoceste.
Villach ni prav veliko mesto, a vseeno sva vozila po navigaciji, da sva prišla v center. Hotel sva rezervirala v samem centru, kar na glavnem trgu Hauptplaz. In hotel - Goldeness Lamm - mirne duše lahko vsem priporočam, odlična lega, krasen zajtrk, gratis parkiranje v hotelski garaži, korektne sobe, vse je čisto in urejeno, cena - najbrž kakor trefiš, mi2 sva plačala 89 €/noč za oba, verjamem, da se da dobiti ceneje.
Ko stopiš ven iz hotela - si že na glavnem trgu, stojnice s kuhančkom in prigrizki so takoj zraven.

Ne glede na to, da je dež, najprej greva na en sprehod skozi center. Villach je sicer veliko prometno središče za železniški promet, a železniška postaja je malo ven iz centra. Center mesta je skoraj popolnoma peš cona, le ob obali reki in po mostu čez Dravo je speljan promet. Center je zelo kompakten, to je ulica, ki vodi od Drave h cerkvi, okrog cerkvi, pa nazaj k reki... 20 minut peš vse skupaj...

Na Tripadvisorju poiščeva kako gostilno za kosilo, po možnosti z domačo hrano. Čudimo se, da najbolj priporočajo restavracijo v našem hotelu. OK, to pustiva za jutri. Nekje nasproti hotela, za McDonaldsom pa bi morala biti še "drugouvrščena" restavracija Hofwirt. Obšla sva okrog naokrog celotno ulico, nato komaj opazila res veliko tablo za restavracijo - vhod je iz dvorišča, na dvorišče prideš skozi ozek prehod med stavbami. Poleti je na dvorišču najbrž zelo prijetna terasa, morda celo s glasbo. Notri je prava avstrijska gostilna, hrana je solidna, porcije so ogromne. Je take sorte gostilna, kamor je dobro priti s klapo na nekaj vrčkov piva in ob tem nekaj pojesti... Prijetno vzdušje, veliko italijanskih strank (in italijani dobro vedo, kje se dobro je).

Po kosilu pa je čas za glühwein. Cene v Villachu se gibljejo okrog 3,5 € na skodelico.

Po kosilu in segreti z vinom greva še malo raziskovati po mestu, ob Dravi in še na drugi breg. Zaradi dežja se nama niti ne ljubi fotografirati, kar je za naju zelo neobičajno :). A doma vseeno ugotovim, da sva naredila kar nekaj slik.

Ob Dravi

Cerkev Sv. Nikolaja na drugem bregu Drave

Glavni trg, Hauptplaz:

Se gledava v vitrini:

Ob Dravi je lepa sprehajalna in kolesarska pot. Lepo je celo v dežju, kaj šele spomladi ali poleti.

V Villachu je velik termalni center - Kärnten Therme (Warmbad Villach). Terme so nekaj km ven iz centra, s taksijem je 10 minut vožnje, 12 €. Kot goste hotela imamo 10 % popust na vstop, 3 uri nas stanejo 18 €, lahko koristiš bazene in savne. Po sprehodu po dežju paše iti malo na toplo in se razvajati. Stavba term je res velika, enkrat noter niti ni tako enostavno se znajti, nikakor ni jasno kje je kaj in ali je še kje kaj... Nekaj manjših bazenov nepravilnih oblik, vse je "terasasto" razporejeno, zato se ne vidi vsega z ene točke, je nekaj toboganov za otroke. Voda je res za zimski dan prijetno topla. Prostor je ogromen, veliko je tudi ležalnikov, bazenov pa je nekako malo. Čeprav nisva velika ljubitelja bazenov, se sprašujeva - ali je to to, ali je še kje kak bazen, samo ga ne najdeva... Ko se že odpraviva iskati savne, "naletiva" na še en bazen, a ta je prav športni, in tam trenirajo plavalne šole.
Del za savne je manjši, vsega skupaj imajo 4 savni, turška je prijetna in velika, tudi finska zgleda dobro. Še ena manjša je infra, pa mislim, da je še ena finska. Mogoče je še kaj, a nisva tega našla. Tuša ob savnah sta samo 2, nekdo se šamponira, nekdo se umiva po savnananju, nobene intime, ta del bi lahko lepše uredili. Ob savnah je tudi bar in prijetno počivališče. Rjuh za savno nisva dobila (sva morala vprašati??), še dobro, da sva imela svoje brisače s seboj.
Vse skupaj nas ni navdušilo, v bazenih je strašna galama, kričanje otrok in šumenje vode zelo odmeva in ni miru, v savna in tuših se gneteš en čez drugega in spet ni najbolj prijetno. Po dveh urah nama je bilo vsega dovolj in sva samo poklicala taksi za nazaj. Nisva naredila niti ene fotke v termah. Ni nama sedlo.
V mesto se vrneva že zvečer, v soju prazničnih luči je prav prijetno... Še krog ob stojnicah, en kuhanček, prigrizneva še nekaj sladkega za lahko noč, pa je že čas za počivati. Po napornem delovnem vikendu je za nami pester ponedeljek... Sva na dopustu ali ne?? Greva spat zgodaj... 

Zajtrk v hotelu je pravo prijetno presenečenje, od izbire do opreme in posode... Kot da smo dobrih 100 let nazaj, kot da smo v zajtrkovalnici za princeske.

Zunaj je megleno in oblačno, ampak ta hip ne dežuje. Se odpraviva raziskovati okolico.

Le malo ven iz Villacha je ena najbolj znanih lokalnih znamenitosti - grad Landscorn. Grad je zelo star, v vseh letih ga je večkrat zadela strela (toliko o reku, da ne zadane 2x na isti kraj), vsakokrat je nastal požar. Po zadnjem požaru strehe več niso popravljali (tega je že 200 let) in sedaj je grad vzdrževan le za zabavo turistov. Je na hribu ob jezeru, zato tudi spominja na Blejski grad, ampak Landscorn, vsaj od spodaj, deluje veliko večji. Zakaj od spodaj? Ker do grada z avtom ne moreš priti, ker je cesta zaprta od oktobra do aprila. Ker v tem obdobju ni obiskov gradu. Tako sva izvisela...

Ravno nasproti nas je Osojščica s smučiščem Gerlitzen. Ugibamo, ali je gor sploh kaj snega, nič se ne vidi.

Se v megli zapeljeva še naprej od gradu, ob obali jezera Ossiacher - Osojsko jezero. Jezero je precej veliko, bi rekla nekako kot Bohinjsko, mogoče celo večje. Je dolgo 11 km in relativno ozko - okrog 1,5 km, z obeh strani jezera je cesta, lahko se pelješ okrog in okrog, z vseh strani je jezero obdano s hribi, zelo je lepo. Praktično celotna obala jezera je poseljena, če niso naselja, so vsaj počitniške hiše, hoteli, kampi ipd... Moraš biti prav spreten, da najdeš, kje lahko prideš tik do jezera. Poleti verjetno je še bolj komplicirano, saj hoteli in kampi zaprejo dostop za tiste, ki niso njihovi gostje.

Tudi v turobnem sivem dnevu je jezero prav lepo. Meglice ob jezeru se odpirajo in zapirajo.

Ena od počitniških hiš tik nad jezerom:

Po jezeru so se še v času cesarja  Karla V vozili z beneškimi ladjami, od gradu Landscorn do samostana v mestecu Ossiach. Sedaj poleti je možno se peljati s turističnimi čolni. Midva sva se čisto navdušila, da bi prišla sem poleti supati. Ob jezeru je polno kampov, lahko se kopaš, supaš, lahko se odpraviš malo hoditi v hribe... Mora biti prekrasno...

Hribe skozi oblak:

Park ob jezeru:

Danes s seboj imava "igračko" - kristalno kroglo. Čeprav nama z njo ni uspelo pričarati lepšega vremena, lahko delava poskuse s fotografiranjem v krogli. Včasih je kar zanimivo...

Cesta ob jezeru:

Ossiach je majhno naselje ob jezeru, po katerem je jezero dobilo ime. V kraju je zelo velik samostan in lepa cerkev, par gostiln in pošta. Park ob jezeru pa je prav prijeten.

Samostan v Ossiachu je bil najstarejši samostan na Koroškem, zgrajen je bil leta 1024 - skoraj 1000 let nazaj! Zdaj že dobrih 230 let ne deluje kot samostan, zadnja leta se tu prirejajo glasbeni večeri, menda je preurejeno v hotel... Bilo bi pametno.

Osojsko jezero v krogli:

Kljub dežju, bilo je prav mrzlo in surovo. Oblečena sva kot sredi zime...

Ossiach naselje (srečala sva natančno 0 oseb! Statistični urad navaja, da tu živi okrog 700 prebivalcev...):

Gostilna ob jezeru. Zaprta.

Popoln odsev v jezeru:

Meglice:

Bo sonce?? Ne, nič ne bo...

Tu, v Ossiachu, ob samostanu, je po legendi pokopan poljski kralj Boleslav II.

V bližini Villacha je še eno jezero, veliko manjše, skriva se pod pobočjem Kepe, zahtevne gore piramidaste oblike. Jezero najbrž naju ne bi zanimalo, če ne bi imelo za naše uho smešno ime - FaakerSee. V slovenščini se jezero imenuje Baško jezero in je potem prav ni nič zanimivo :)
Šla sva ga pogledat.

Ob Faaker See-ju je manjše naselje, samo počitniške hiše, vile in apartmaji. Peljeva se kar okrog polovice jezera - vse je zagrajeno, vse je pozidano, sploh ne veva, kje se da priti do obale jezera. Hiše so res lepe, urejene, krasno je že pozimi, poleti pa je najbrž čudovito.

Jezero ni prav veliko, površina je nekaj več kot 2 km². Od glavne ceste, ki pelje okrog jezera, k obali jezera vodijo manjše ulice. Zavijeva v eno teh ulic. Res, prideva do samega jezera, a sva najbrž na dvorišču čez zimo zaprtega penziona. Sicer ne vem, kako prideš do vode...

Za Faaker See velja, da je to jezero z najčistejšo vodo v Evropi. Na jezeru je menda prepovedan promet za motorne čolne in to dosti pripomore k kvaliteti vode.

Zaradi hribov v okolici je pokrajina zelo lepa. Jezero premore tudi svoj otok. Nisva pa ugotavljala kako tja prideš. Nekje sem prebrala, da jezero ima svojo plažo, a midva je nisva videla. Dostop k vodi imajo le tisti, ki imajo vikend ali hotel tik ob vodi...

Pogled proti naselju Faak (Bače), v ozadju je Gerlitzen...

Od tu se lepo vidi, da je na vrhu Osojščice sneg, morda pa se je le dalo smučati, a v tako kislem vremenu nama res ni bilo do tega...

Faaker See, panorame:

Mogočna Kepa nad jezerom (sem šla potem pogledati, ali je težko priti na Kepo - ja, je , posebno v zimskem času, pot gre po izpostavljenem grebenu, ki je rad leden...)

V naselju Faak se voziva, da prideva čim bližje obali jezera. Predvidevava, da v naselju le mora biti kaka sprehajalna pot ob jezeru, nek dostop k vodi... Ne!!! (ali ne najdeva!)
Med hišami tik ob jezeru zagledava majhen pomol in hišico, kjer najbrž poleti izposojajo kanuje ali kaj podobnega. Zraven je plac za parkirati točno en avto. Komaj se ustavimo, iz hiše nasproti prideta starejša gospa in pes. Gospa, vsa iz sebe, se nama trudi dopovedati, da tu ne smeva pustiti avta. Gospa, prva oseba ste, ki jo srečava ob dveh jezerih, menda, ja, ni take gneče, da par minut ne bi mogel avto ostati parkiran ob cesti (niti ne na njenem dvorišču). Ja, zelo se jezi, a ji v vseh možnih jezikih obljubljava, da za 2 minute bova nazaj, da greva samo videti jezero. Ja, ona špreha samo nemško. Vklopiva turiste in govoriva english. Skratka pokvari nama veselje.

Razgled je res lep, a vseeno več kot 2 minute nimava tam kaj početi. Dostop k vodi je širok kakih 5 metrov, pa so zopet ograje hiš... Prepričana sva tudi, da gospa nas opazuje skozi zaveso, in najbrž že drži telefon v roki za klicati redarje. Sva potem tuhtala, mogoče je to kaka cona samo za domačine, ker ob celi cesti niti enega parkirnega mesta.

Skratka Faaker See je naju razočaral, ne kot jezero samo, ki je zelo luštno, ampak kot okolica in "turist friendly" infrastruktura. Da ne delam jezeru "krivice" - peljala sva se ob severni strani jezera, morda južna stran je bolj "prijazna".
Se vrneva v Villach, najprej je pozno kosilo v naši hotelski restavraciji. Res je top, od ambienta do jedi, do postrežbe. Cene so čisto primerne, točnih zneskov se ne spomnim, a nas ni vrglo na rit, pa običajno ne zapravljava bajnih zneskov po restavracijah.

In glej ga - sprememba vremena - namesto dežja začne snežiti. Mokri sneg z dežjem.

Pri vhodu v hotel:

Iz okna sobe opazujeva kakšno vreme je lahko decembra v Villachu. Kislo.

Spomniva se, da na začetku mesta je bil veliki shopping center, Božič je pred vrati, lahko bi se kaj "obdarili". Se odpraviva tja, trgovski center Atrio je precej velik, tak kot so po celi Evropi, tudi trgovine so kot povsod. A je vseeno dosti dober za zapraviti kako uro. Predvsem pa si kupim jakno, ki jo nikakor nisem našla pri nas... ;) Se je že splačalo. Še isti večer zavijeva v trgovino s kavbojkami in majicami takoj nasproti hotela, že včeraj sva videla lepo majico v vitrini. Dokler se midva cincamo - ali kupiti sivo ali zeleno, prodajalka, ki ne razume slovenščine, verjetno misli, da tuhtava, ali sploh kupiti, nama doda še lep popust...Vesela od uspešnih nakupov, spomniva se, da je že čas, da greva do stojnic.
Glühwein naju čaka.

Danes je v mestu malo bolj živahno, verjetno zato, ker je nehalo snežiti in deževati.

Mesto je čisto praznično.

Stojnica z vafli, obožujeva jih, odkar sva jih "odkrila" v Amsterdamu.

Cerkev Sv. Jakoba je v centru mesta, zvonik je visok 94 metra, je najvišji na Koroškem in je bil zgrajen 170 let nazaj. Želela sem iti na vrh zvonika na razgledno ploščad, a bilo je tako sivo vreme in tako surovo mrzlo, da sva ta projekt opustila.

Zvonik cerkvi je zelo lepo okrašen in ves osvetljen z lučkami:

Čudovito lepo drsališče:

Kar nas je presenetilo v Villachu je to, da ob koncu peš ulice je stal gasilski kombi, tako, da je zapiral dostop s prometne ceste v peš cono. Takoj sva pomislila, da v malem Villachu se počutiva totalno varno, ampak tudi tu so naštudirali kritične točke, nikdar ne veš, kje se bo kak ekstremist spomnil zapeljati v množico. Tu so to preprečili, vsaj na najbolj izpostavljenem delu. Vsaka čast.

Na sporedu dogodkov sva prebrala, da bi moral biti koncert v cerkvi, malo ven iz centra, v parku. Greva tja... Res, da sva zamudila kakih 20 minut. Cerkev je bila zaprta, nikjer nobenega. Nobenega koncerta. No, pa sva se sprehodila.

Se vrneva v center. Večer v znamenju dobrot s stojnic in kuhanega vina... Lepo sva se imela. Nekje pri tretji rundi ugotovimo, da fant, ki dela na stojnici je "naš", je balkanc, takrat smo prešaltali iz nemščine na srbohrvaško... ;) Še vsakokrat v Avstriji smo naleteli na "naše"...

Bil je prekrasen večer, bil je lep dan, brez posebnih naporov ali zahtevnih podvigov. Spočila sva se in sprostila. Zjutraj je zopet snežilo, zato se nisva dolgo obirala in se odpravila domov.

Da se izogneva snegu na cesti, se odpraviva proti Karavankam, pričakujeva, da so avtoceste čiste.... Tako je snežilo, da na trenutke se je nama zdelo, da sva sama na cesti, sploh se ni videlo sledi od vozil pred nami... Šele od Jesenic naprej je bila cesta kolikor toliko čista.

Za zaključek - Villach je lušten, za oglede pol dneva je dovolj vrh glave. Fino je biti z avtom, da se voziš okrog. Jezera so prelepa, poleti-jeseni, dokler je toplo, verjetno je gneča, a mora biti fantastično. Pohodnih poti je kar nekaj, ob cesti sva videla oznake. Blizu Villacha je tudi nacionalni park Dobratsch, cesta po parku velja za najlepšo cesto v Alpah, najbrž zaradi razgledov. Na smučišče Gerlitzen je možno priti z gondolo čisto od ceste ob jezeru. V hotelu sva videla reklamo, da imajo brezplačen shuttle do gondole.