My red map


visited 47 states (20.8%)
Try Neptyne, the programmable spreadsheet

petek, 9. marec 2018

Dan v Jeruzalemu


Če greš v Izrael, vsekakor moraš obiskati Jeruzalem (še bolje, če se tam kar namestiš). Želeli smo najti turističnega vodiča za po Jeruzalemu, mesto je noro stičišče kultur in religij, prizorišče najbolj pomembnih zgodovinskih dogodkov, ob tem so ulice čisto zavozlane... Ker smo se zadeve lotili večer pred izletom, bilo je prepozno. Odpravili smo se v lastni režiji.

Se zbudimo v čudovito sončno jutro. Še en pogled iz hotelske sobe:
 Sama pot iz Tel Aviva, kjer smo bivali, v Jeruzalem je zelo enostavna. Lahko se gre z vlakom (menda pokrajina je zelo lepa, vožnja pa traja 1,5 ure) ali z avtobusom. Glavna avtobusna postaja je zelo blizu našega hostla, približno 10-15 minut peš (sliši se enostavno, že večer prej smo se odpravili v »izvidnico« do postaje, ulice po mestu so čudno speljane, napiši so včasih samo v hebrejščini, okrog avtobusne postaje pa je en tak čuden predel, s policijo, prostitutkami in kupom sumljivih tipov, itak vsi so ali črnci ali arabci, kar je za nas avtomatsko še bolj »sumljivo«. Skratka, pozno zvečer tam ni nič kaj prijetno se sprehajati...)
 Avtobus 405 vsakih 20 minut se odpravlja v Jeruzalem s 6. nadstropja avtobusna postaje, platforma 607. Na vhodu na postajo je varnostna kontrola in metaldetektorje. Nismo še navajeni, je pa tega dosti po Izraelu. Karto lahko kupiš na blagajni ali plačaš direktno šoferju. Stane 16 NIS (cca. 4 €). 1 ura vožnje najprej po dolgih predmestjih Tel Aviva, nato par hribčkov, mimo bosanskega naselja (nekoč so se bosanski muslimani odselili v Izrael in še zdaj živijo v svoji skupnosti in svojem naselju), nato sledijo dolga in po hribih razpršena predmestja Jeruzalema. 
Od glavne avtobusne postaje v Jeruzalemu moraš še 5 postaj s tramvajem do starega mesta. Karto za tramvaj kupiš v avtomatu, prijazen domačin nam je pomagal kupiti karte za vse (aparat sprejema samo kovance, karta stane 5,9 NIS). Dobro, da je samo 1 linija, tako smo samo preverili v katero smer je Old City.
Jeruzalem mi je bil takoj všeč, veliko bolj od Tel Aviva. Mesto je lepo, je urejeno, celo nekako bolj izraelsko. Tel Aviv napram Jeruzalema je skoraj »evropski«, oz. nič posebnega, razen nebotičnikov.
Staro mesto je v celoti obzidano. Sedanje obzidje starega mesta Jeruzalema bilo zgrajeno okrog 500 let nazaj in stari center je sedaj precej manjši od mesta, ki je bilo tukaj v prvem stoletju, ko se je vse dogajalo. V tistih časih v Jeruzalemu je živelo okrog 100 tisoč ljudi in bilo to 4 po velikosti mesto tedanjega sveta, za Aleksandrijo, Antioksijo in Rimom. 
 Vstopamo skozi Jaffa Gate. 

Pred nami je ulica Davida, centralna ulica, po kateri se odpravimo v sam center. Ulica, pravzaprav celotno staro mesto, je ena velikanska pokrita tržnica. Ulice so pogosto pokrite s streho, tako sploh ne moreš razumeti, ali smo v neki stavbi ali smo še vedno zunaj... 
Ne morem se otresti občutka, da sem v nekem filmu. Ljudje so vsake sorte, vsi so zelo drugačni, turisti se pravzaprav zgubijo v množici »filmsko« oblečenih domačinov – židje so strogo v svojih črnih oblekah, eni z malimi kapicami, tisti ortodoksni s črnimi klobuki, muslimani v pisanih oblačilih, glasni in prijazni, ki te kar vabijo vsak v svojo trgovino, redkeje krščanski župniki in menihi, mladi vojaki in vojakinje, v uniformah in s puškami. Vse to med bingljanjem ogrlic, plapolanjem šalov, med dišavami po začimbah in svežem sadju, med prav kar pečenim kruhom in vonjem po kavi. Med povabili v trgovinice, fotografiranjem, iskanjem prehoda med množico in trudom, da se ne izgubimo, čeprav smo se zmenili za kraj in uro, ko se zopet dobimo vsi skupaj. Ker je nemogoče, da se tu ne bi izgubil. 

Stari del Jeruzalema je razdeljen na predele – židovski, muslimanski, krščanski in armenski. In točno tukaj se je dogajalo to, kar je opisano v Bibliji. 
 Najprej želimo priti do Temple Mount, Tempeljski hrib, po izročilih naj bi se ravno tam začelo »ustvarjanje sveta«, tam je temeljni kamen, prerok Mohammed pa naj bi od tam odšel v Nebo. Spuščajo tja samo par ur zjutraj ter od 12.30. do 13.30. In čeprav imamo še precej časa, se odločimo, da najprej gremo v tisto smer. In je bilo edino prav, saj je prav težko držati smer v labirintu uličic. Spotoma se ustavljamo za kupiti komaj pečen kruh na stojnici, pa nato smootie iz sveže stisnjenega sadja... Spotoma se razgledujemo po mestu. Prepoznamo židovsko četrt. Gremo mimo Velike Sinagoge. Na razgledni ploščadi cel razred otrok. Nekako prepoznamo, da so židje. 

 Osupli nad torbico za prenašanje židovskega klobuka:
Zlata Menora (sedemsvečnik) - zelo pomemben religiozni in nacionalni simbol za židje. Naj bi se nahajal v Jeruzalemskem templju preden so ga uničili. To je replika, verjetno res zlata, glede na varovanje. 
Med stavbami in ulicami židovskega predela pridemo do razgledne ploščadi, kjer se odpre pogled na Zid Objokovanja spodaj pod nami in Temple mount nasproti.
Ljudje vsake sorte se premikanju proti ploščadi pred Zidom. 
Na nasprotni strani hriba, na Olive mount, se vidi muslimansko pokopališče. Za muslimana je velika čast biti pokopan tam, ker to pokopališče je najbližje Veličastnemu svetišču, svetemu predelu na Temple Mount. Ob vznožju Ojske gore je vrt Getsemani, tam naj bi se pogosto zadrževal Jezus z učenci. Tam so Jezusa tudi aretirali, tam je on molil po zadnji večerji. Zato je na Oljski gori in v bližini postavljeno veliko krščanskih cerkva.
 Pogled nazaj na razgledno ploščad:

Od tu že prepoznamo Zid Objokovanja, Western Wall. Se najprej spustimo tja. Zid je najsvetejši objekt judovstva. Pravzaprav so to ostanki porušenega v prvem stoletju v času rimsko-židovskih vojn 2. templja, ki je bil postavljen za tem, ko je bil porušen prvi Salomonov tempelj. Vsekakor je to bilo vsaj 500 let pred našim štetjem. Dostopen je le manjši del Zidu. Velik del se skriva v zemlji pa notri med stavbami. Najprej se ti zdi, da je Zid majhen, manjši, kot smo ga videli po TV. Bolj, ko se bližaš, se zavedaš, kakšen pomen ima to za vernike. 
Dostop do Zidu je ločen za moške in ženske. Moški si morajo dati na glavo prav posebno židovsko kapico - kipu, ki jo lahko dobiš na vhodu pred Zidom. Vhod je prost. Mnogi pred Zidom vneto molijo, berejo verske knjige, verjetno molitve. Navada je, da se v razpoke med kamni v Zidu zatakne listič s željo, mislijo... Nekaj, kar želiš sporočiti v Nebesa. Tudi me napišemo. Tik ob Zidu je kar gneča in ni tako enostavno najti mesto, kjer lahko zatakneš svoj listič. Od Zida se oddaljuješ »v rikverc«, iz spoštovanje se Zidu ne kaže hrbta. Vsaj nekaj metrov ne.  
Zid je postal kraj za molitev po uničenju Jeruzalemskega templja, ko so ljudje prihajali sem in jokali za uničenim templjem. Od tu je Zid Objokovanja.

Tu se Metka zaklepeta z deklicami – vojakinjami. So na izletu, z veseljem se z nami slikajo. Povedo, da imajo 18 let. Vojaški rok v Izraelu je obvezen, 2 leti za punce,  3 leta za fante. Tudi na izletu vsak ima svoj Kalašnikov (gotovo, to je neka druga puška, a jaz se ne spoznam), tudi v času, ko niso na straži ali med vajami, so vseeno zadolženi vsak za svoje orožje, zato tukaj ni nič neobičajnega, ko vidiš koliko mladih se sprehaja po mestu, tudi poseda po kavarnah, v uniformah in z orožjem. Ne morem reči, da se od tega počutim kaj bolj varno, a tukaj je to povsem običajno. V vojski so lahko samo za čas vaj, zvečer lahko gredo domov. Lahko so v vojski ves teden ali celo mesec, nato so vseeno doma, odvisno od nalog in zadolžitev. Dobijo neko plačilo in nekaj ugodnosti po končanem vojaškem roku, tudi neko subvencijo za študij. Poročenim in nosečim ženskam ni treba v vojsko, ni treba niti tistim, ki jim vera ne dovoljuje, a nekako je v navadi, da mladina gre v vojsko...


 Slikamo se vsi skupaj, naši fantje so dobili kapice. Ves čas se sprašujemo, kako se to lahko obdrži na glavi, smo pa srečali židje, ki imajo kapice pripete s špangicami...
Na desni strani Zidu Objokovanja je lesen podest – most, po kateremu prideš na Temple Mount. Vstop tja je možen samo skozi Mugrabijeva vrata Al Magharbeh. 
Počakamo v vrsti, gre hitro in smo že na novi točki varnostne kontrole (vrsta v najbolj svet predel za muslimane). Takoj za vhodom je »moralna« kontrola – ženskam, ki imajo prekratke hlače ali preveč odprte majice, delijo dolga krila in majice. Vse mora biti pokrito, samo glavo pa ni treba. 
 Zgodovina hriba je zelo burna, vsa verstva, celo templjarji v času križarskih vojn, so imeli Kupolo na skali za svojo, še vedno potekajo spori, da bi se Kupolo na skali prestavilo v Meko in se tu zgradil tretji Judovski tempelj. Celo, ko je hrib leta 2000 obiskal nek izraelski politik, so nekateri muslimani imeli to za provokacijo. 
Na vhodu na hrib je tabla, ki pravovernim judom in nemuslimanskim svečenikom prepoveduje vstop na Tempeljski hrib, za ostale nemuslimane zadnjih 50 let je vstop večinoma dovoljen, a je zelo omejen časovno in je več prekinitev. Celo judovski molitvenik ne smeš prinesti na Temple mount, niti noben glasbeni inštrument. Skratka vse je zelo strogo, sporno in nemirno. Kar se pa ne pozna na občutkih enkrat, ko prideš noter. Ni več take gneče, vse je umirjeno in spoštljivo.
 Lesen podest za dostop na Tempeljski hrib:
Wikipedija o Temple Mount: 
Tempeljski hrib je sveto mesto za tri velika verstva: islam, judaizem in krščanstvo. Muslimani verujejo, da je s skale v Kupoli na skali Mohamed v spremstvu angela Gabrijela odšel v nebo. Za Jude je prostor okrog skale najsvetejši kraj na svetu, ker je v obdobju templjev tam stalo Najsvetejše, kristjani pa so prepričani, da je v času Bizantinskega cesarstva na tem mestu stala majhna cerkev sv. Kira in sv. Janeza, ki jo je zgradila mati cesarja Konstantina Velikega. Cerkev se je kasneje preimenovala v cerkev Svete modrosti.

Pred mošejo na hribu srečamo cel razred otrok. Predvidevam, da so šole tu versko razdeljene, ne vem pa natančno.

Dome of the Rock, Kupola na Skali – najstarejše islamsko svetišče na svetu. Kupola nad ploščato skalo je bila zgrajena v 7. stoletju, morala se je kosati z že zgrajenimi v okolici krščanskimi svetišči. Velikost same kupole je podobna tisti na baziliki Svetega groba, tudi slog. Je pa tukaj nedvomno vse veliko bolj orientalsko okrašeno, svečano in bogato. Vsaj v tem času. Sama skala je notri v svetišču, dominira celoten prostor. Nismo šli noter, ne vem zagotovo, ali bi smeli kot ne-muslimani. Nismo niti vprašali, že iz spoštovanja do vernikov. 

 
Zeleno krilo je dobila Lili na vhodu na Tempelj mount, saj je imela 3/4 hlače in se je videlo malo nog... Tisti, ki imajo kratek rokav ali globok izrez, dobijo enako zelene zaprte majice oz. oblečeš kaj svojega, če imaš.
Na hribu je precej obiskovalcev, v glavnem so, seveda, muslimani, so pa tudi turisti tako kot mi.  


 Mošeja Al Aqsa – zelo je lepa in je tretja najsvetejša za muslimane. V prelepo mošejo nimamo vstopa, nihče izmed nas ni musliman. Opazujemo zunaj. 


Pogled na Oljsko goro, Olive mount, skozi Vzhodno arkado na cerkev Svete Marije Magdalene. Cerkev je postavljena na mestu, kjer je Jezus molil.
 Še vedno na Temple mount:

Izraelska družina ima povprečno 3,5 otroka. Družine židov v Jeruzalemu imajo povprečno 5-6 otrok.  

 Dome of the Rock:
Muslimanske deklice oblečene v bele obleke povrh kavbojk ena za drugo zapuščajo Kupolo na skali.  

 Tu pa je vojaška straža nekoga spremljala. Ugibamo, da so verski pomembneži... 

 Zapustimo Temple Mount in smo zopet v vrvežu tržnice na ulicah mesta. Izhod nas pelje na tržnico bombaža Al Qattanin. Iz table razumem, da je tržnica stara okrog 1300 let in vsakih 600 let se jo obnovi :) 


Poskušamo najti pot po mestnih ulicah v smer Via Dolorose, ulice, po katere je šel Jezus s križem. To je ta Križev pot. Neverjetno, kako pomembni in znani dogodki so se tu odvijali. Doma se ti zdi, da je vse skupaj malo izmišljeno, prirejeno, se ti zdi – ah, saj ne more biti res... Potem pa si tam, kjer se je vse odvijalo. In ne glede na to, kako so potem vso zgodbo in vse te dogodki interpretirali skozi stoletja, ostaja dejstvo – pri tem kamnu je Jezus padel, ob tej steni je potolažil ženko ipd... Ne more biti čisto vse izmišljeno, zdaj smo tukaj, kjer se je vse dogajalo.





Nekje, očitno, zavijemo v napačno ulico, ne vemo dobro kje smo, dokler se ne znajdemo na trgu pred Jaffa Gate. Tam, kjer smo prišli v mesto. Čas je za kavo. V starem Jeruzalemu sploh ni tako lahko najti kako kavarno s teraso oz. mizicami zunaj. Vse je noter, v ulicah, skrito v podhodih in nišah. Kar je razumljivo, saj je poletu tukaj neznosna vročina. Sedaj je najbolj "hladen" letni čas in je prav prijetno posedati zunaj.  
Tower of David, citadela, takoj ob vhodu v mesto skozi Jaffa gate. Lahko se jo obišče, a mi, žal, nimamo dovolj časa. Danes želimo še najti cerkev s Kristusovim grobom.

Zopet se odpravimo v labirint ulic. Za majhnimi vrati v Jeruzalemu se lahko skriva prelep trg ali dvorišče. Za temi vrati je Grška pravoslavna cerkev. 

Vmes se zopet izgubimo in le s kančkom sreče najdemo cerkev Holy Sepulcre, baziliko Božjega groba. Svet kraj za krščane. Tu so križali in pokopali Jezusa Kristusa. V tistem času je bil tukaj opuščen kamnolom in pokopališče. Že v letu 135 so rimljani zgradili tukaj prva svetišča, od 4. stoletja je to pomembno romarsko središče. In ob tem je vse skupaj oddaljeno le nekaj 100 metrov proč od Zidu objokovanja in Kupole na skali. Vse se je dogajalo tukaj, v Jeruzalemu. 

Notri v baziliki  je najprej kamnita plošča, na katero so položili Jezusa, kamen maziljenja, to je 13. postaja Križevega pota. 
Gremo na Golgoto, kjer je stal križ. Skala je v celoti vzidana v cerkev, del, ki je prost, pa je oblečen v steklo, le na enem delu je odprtina, kjer je možno se dotakniti žive skale. To je mesto, kjer je stal Kristusov križ. Eden od vodičev v cerkvi je povedal, da je steklo zato, ker so skozi stoletja mnogi poskušali odkrušiti košček skale in si ta košček nesti domov. Seveda, svet kraj. 
V kapelo, kjer je grob, je posebej vrsta, kapela je zelo majhna. Težko fotografiram na takem kraju, zato tukaj ni slike. 
Eden od izraelskih znanstvenikov in arheologov povedal: ″Tega, da je Kristusov grob resnično v baziliki Svetega groba, ne moremo trditi z absolutno natančnostjo, ne poznamo pa nobenega drugega mesta, za katerega bi to lahko trdili z vsaj enako verjetnostjo, zato nimamo nobenega razloga, da bi pristnost tega mesta zavrnili.″ Enako kot je z vero – ali verjameš ali ne. Ali dopuščaš nek dvom...
Cerkev je zelo velika, na enem delu so novejše kapele. Skozi burno zgodovino je bila prvotna bazilika porušena praktično do tal, prav uničenje cerkvi je izzvalo prve križarske vojne. Po stenah je ogromno templjarskih križev. V času križarskih vojn in nasploh Križarskih hodov, vsak templjar, ki je prišel sem, ki je opravil romanje, je vklesal križ v steno. Nekako je bilo to »v navadi«. 
 Ko zapustimo še tretje za danes versko svetišče, najdemo še trg Muristan, glavni trg starega mesta. Tudi trg je tržnica, le da se tu vidi nebo... 

Se povzpnemo na teraso restavracije, od tu je lep razgled na trg in staro mesto. Res, skoraj vse je pod streho... 


Na križišču ulic Habad in David je majhna lestev, ki te pripelje na strehe starega Jeruzalema. Vem, da mora biti nekje tukaj, a se ne znajdem. Prijazen domačin pokaže, kam moramo... 
 Zanimivo. Kot bi hodili po strehi velike tržnice... Po nogami je celo mesto. Nekje skozi špranje se vidijo ulice. 
 Na "strehi" Jeruzalema:


Se spustimo nazaj »v mesto«. Počasi je ura za povratek. Presenetljivo, da v takem kaosu in gužvi vseh 11 nas  se nismo izgubili in četudi tu pa tam je kdo kam zavil ali zaostal, hodimo ves čas skupaj... 


 Se oblači in čim smo zapustili staro mesto, je začelo rositi...
Nazaj se zopet peljemo s tramvajem in en del celo hodimo peš. Mesto izven starega obzidja je prav tako lepo in zanimivo. Vsaj tisti del ob tramvaju. Več nismo videli... 
Vsekakor je tu zanimivo biti več časa... In sem še vedno prepričana, da je dobro ogledati si z nepristranskim vodičem, ki lahko podrobno razloži glede vseh religij in dogodkov, ki so se vrstili tukaj, ki pozna skrite kotičke in se znajde v labirintu ulic, ki zna povedati zakaj ta ali oni kamen, zid, uličica posebni. 
 Zvečer v hostlu je koncert. Ljudje stojijo kar zunaj v vrsti, nas spustijo brezplačno in brez vrste, ker tu bivamo. Znana lokalna pevka – Miri Messika – predstavlja svoj novi album. Izraelske pesmi, zelo etno, lepo je. Koncert celo snema televizija. Poseben večer. 

Ni komentarjev:

Objavite komentar