My red map


visited 47 states (20.8%)
Try Neptyne, the programmable spreadsheet

petek, 9. marec 2018

Izlet na Mrtvo morje, Ein Gedi & Masado

Eden od prostih dni v Izraelu namenimo izletu do Mrtvega morja, oaze ob morju in vzponu na  sveto judovsko goro - Masado. Mrtvo morje je precej oddaljeno od Tel Aviva in izlet po točkam nekje v naravi, pravzaprav nekje v puščavi ob morju, nikakor ne bi uspeli speljati z javnimi prevozi. Zato smo na vse načine iskali nekoga, ki bi nas lahko tja peljal, nek organiziran prevoz. Kljub temu, da nas je dosti, ali ravno zato, to sploh ni enostavno. Izleti iz hostla so razprodani. Vse agencije, ki smo ji našli, ponujajo le možnost rezervacije izleta s kreditno kartico (jaz sem vzela samo bankomat kartico....), nikjer ni možno priti v agencijo in plačati na licu mesta. S težavo najdemo nekoga, ki nas bo peljal na celodnevni izlet. Imeli smo srečo, bila je super opcija in smo "trefili" dobrega in skrbnega vodiča.


Pot iz Tel Aviva k Mrtvemu morju gre mimo Jeruzalema. Jeruzalem leži na višini 700 metrov nad nivojem morja. Tako iz Tel Aviva, ki je čisto ob morju, najprej se pot ves čas vzpenja med griči. To je ta cesta, ki so jo obstreljevali v času vojne v Izraelu pred 50 leti. Po tej poti so v Jeruzalem dostavljali zaloge, saj mesto ni imelo dovolj zalog. 
 Pot gre mimo precej velikega Palestinskega naselja takoj za Jeruzalemom. Naselje je ograjeno z visoko betonsko ograjo in še bodečo žico po vrhu ograje. Na vstopu v naselje so varnostne kontrole. Nismo si upali vprašati šoferja, kako je s tem, ne bi želeli zaiti v kako politično debato, ko pa nas pelje v puščavo...
 Griči okrog Jeruzalema so zeleni le par mesecev na leto, ves ostali čas so požgani od močnega sonca.
Za Jeruzalemom se pot začne spuščati, najprej do oznake 0 m nadmorske višine in nato še vse nižje na približno – 400 m, nižina ob Mrtvem morju.
 Postanek ob cesti – za kavo. Poleg šanka je ogromna trgovina. Da slučajno ne bi pozabil česa kupiti. Lahko pa jahaš kamelo... V Izraelu ni divjih kamel, vse so last nekoga. Ena kamela stane nekaj tisoč evrov. V puščavi pa so še vedno divje risi, redki, ampak so še vedno...




En čas nisem mogla razumeti, zakaj mi je malo drugačen vozni park, ki ga tu vidiš po cestah – v glavnem so samo japonski/korejski avtomobili, ni nič evropskih. Razen Mercedes avtobusov, vse ostalo so - Toyota, Hyundai, Kia.


 Dead sea:
 Judovska puščava je najmanjša na svetu in cesta ob Mrtvem morju je najnižje ležeča cesta na svetu.
Pot gre več ali manj v bližini Mrtvega morja, ves čas ga vidimo, tudi hribe na nasprotni strani morja – to je že Jordanija. Prejmemo celo sms Jordanskega operaterja - v arabščini (cena pogovorov z Evropo - cca. 4 € / minuto).
Poleg je še račun za Masado, v hebrejščini. Poleg črk, ki nam nič ne pomenijo, še pišejo z desne na levo. Ja, je kar čudno. Pogosto je kaj podpisano v angleščini, ampak večinoma pa se počutim popolnoma nepismena... 
Ob poti je več odcepov do urejenih plaž ob Mrtvem morju. Sicer dostopa k morju, kar tako, neurejenega, sploh ni, oz. naj se ne bi smelo hoditi. Na delih, kjer se je voda umaknila, se ponekod naredi udor terena in ne naredijo prave jame... Nikakor ne želiš, da bi se ti teren vdrl pod nogami. Čeprav na nekaterih krajih smo videli par oseb, ampak res – par! – hoditi ob obali in celo en džip se je vozil po brezpotju.
 Morje se »krči« približno 1 m na leto, kar je ogromno. Ker vse okrog je puščava in je res tudi pokrajina čisto »mrtva«, v morje praktično ni pritoka sveže vode. Prečkali smo nekaj suhih strug nekdanjih rek, ki se bolj ali manj napolnijo le ob izredno redkih nalivih.
 Najprej obiščemo trdnjavo Masada, ki je od Tel Aviva najbolj oddaljena, od tu se bomo samo še vračali nazaj. Do tu smo se vozili približno 2 uri z enim postankom za kavo.
 Masada je zelo popularna turistična točka v Izraelu, simbol domoljubja in uporništva.
 Masada je gora s ploščatim vrhom, vrh gore je na višini 33 metrov nadmorske višine J Ker pa vznožje gore je nekje na -350 metrov, je to vseeno gora. Tako tudi izgleda. Ob vznožju je sprejemni center s trgovinami in okrepčevalnico. Sicer pa – okrog ni ničesar drugega. Samo puščava in morje nekoliko nižje. Na vrh hriba se lahko gre peš ali z vzpenjačo. Kljub vsemu se zaračuna vstopnina. Peš je ceneje in bolj zanimivo.
 Snake path, "kačja potka", se lepo vidi na zgornji sliki, kako se vije do vrha.


Pogled nazaj, na puščavo in Mrtvo morje. Puščava je najbrž nekdanje dno morja, ki se je že tako daleč umaknilo.

Vzpon traja 30-40 minut, odvisno kako si hiter, gor gre urejena 2-kilometrska gorska potka. Edina težava je žgoče sonce, celo ob 10h zjutraj sredi februarja je bilo res vroče. Nisem sploh pomislila, da bi si dala kako pokrivalo na glavo in skoraj sem se bala, da bom dobila sončarico. Obvezno – kapa, voda in nikakor ne it peš poleti... 
 Ob potki je par mest, kjer se lahko spočiješ, sence pa je izjemno malo.
 Pot tehnično ni nič zahtevna, na zgornjem delu so celo ograjce, ponekod so narejene kamnite stopnice. Težko je samo zaradi sonca.
 Kvadratni liki spodaj so ostanki nekdanjih postajališč rimskih vojsk med obleganjem Masade.


 Potka pride na vrh gore tik ob zgornji postaji vzpenjače.
 Na vrhu so le ruševine.
Na vrhu gore okrog leta 0 je judovski kralj Herod postavil utrjeno mesto, pravzaprav eno veliko trdnjavo, saj so bili zelo nemirni časi in so ljudje bežali iz bolj poseljenih in za napadalce (tisti čas so bili to rimljani) zanimivih krajev. Na platoju na vrhu gore (velikost platoja je okrog 600 x 300 metrov) so bili zgrajeni dvorci, sinagoga, skladišča z orožjem; obrambni zidovi so bili široki 4 m. Rimljani so pobijali judje in uničevali njihove utrdbe, kot zadnja je ostala Masada. Po dolgem obleganju so zgradili veliki podest, po katerem so lahko vlomili v mesto. Ko je bil podest pripravljen, je bilo prebivalcem takoj jasno, da naslednji dan jih čaka okrutna smrt in mučenje žensk in otrok. Vodja upornikov Eleazar Ben Yair in najbližji svetovalci so sprejeli odločitev, da se ne bodo predali živi. Odločili so se, da bodo vsi umrli. Možje so usmrtili svoje žene in otroke, nato na kamenčke so napisali svoja imena in žrebali, kdo bo koga ubil ter kdo bo zadnji, ki bo moral narediti samomor. Samomor je veliki greh, večji kot umor drugih, zato zadnji je bil “žrtvovan”. Ko so rimljane naslednji dan vstopili v trdnjavo, so našli samo trupla ljudi, ki se niso predali. In celo v tistih okrutnih časih so si zaslužili spoštovanje zmagovalcev. Kljub vsemu je preživela neka ženska in 2 otroka, ki so povedali celotno zgodbo, kaj se je zgodilo, in tako sedaj vemo o junakih, ki so izbrali smrt namesto suženištva in mučenja.
Po vsem tem v trdnjavi se ni nihče zaprav naselil. V prvih 5 stoletjih so tukaj še občasno prebivali razni menihi in romarje, po 5. stoletju pa je bila trdnjava povsem zapuščena in pozabljena do 19. stoletja, ko so jo zopet začeli odkrivati in ugotovili, da tukaj je še ogromno artefaktov iz časov judovsko-rimljanskih vojn. Sedaj so tam v glavnem ruševine, ostanki obzidij, prebivališč, celo term in dvorca, ostanki zahtevnega vodovodnega sistema. Spodaj je še vidno, kjer so stali vojska rimljanov in, seveda, rampa, ki je omogočila padec Masade.
 Pogled navzdol na sprejemni center ob vznožju gore:


 Model nekdanje palače kralja Heroda na robu gore:
 Še ohranjen mozaik:
Z vrha Masade je lep razgled na Mrtvo morje in puščavo okrog. Mrtvo morje nima solin, ker je vsebnost mineralov v vodi tako visoka, da sol sploh ni užitna. Sol v Izraelu pridobivajo iz Mediterana.
 Ostanki nekdanje savne in kolombarija. Za savno so imeli zanimiv panet - na levi spodaj je peč, kjer so zelo zakurili, kamnita tla so na višini približno pol metra. Tla so ves čas polivali z vodo, ker spodaj je bilo zelo toplo, se je voda spreminjala v paro. Talno gretje + hamam ;)
Okrogel kamen spodaj je velik okrog 40 cm v premeru. S temi kamni so rimljani prebili obzidje Masade. Zgornji kamenček pa sem hotela vzeti s seboj, pa pravi Metka - drago boš plačala to na meji. In sem pomislila, da bi lahko bilo res. Izraelci imajo stroga pravila. In je ostal kamenček na Masadi.
Pogled na nekdanje dvorce:


Še eno postajališče rimljanov, tokrat za Masado, tukaj je teren nekoliko višji.
Si dokaj podrobno vse ogledamo, stavbe so podpisane, naš šofer-vodič gre z nami in nam vse res lepo razloži. Ogled Masade skupaj z vzponom vzame okrog 2,5 ure.
Ta "položen greben" je točno ta rampa, ki so jo rimljane zgradili ročno, da so prišli blizu obzidju Masade. Neverjetno količino peska in kamnov so morali znositi na kup, še po dveh tisočletjih rampa sega skoraj do ostankov obzidja.
Zanimiva pisana gora nasproti Masade.
 Obiskovalci, židovska družina, je prišla zaradi neke religiozne proslave, mogoče barmicve, bil je deček zraven, ki so mu vsi voščili...

Z vzpenjačo se spustimo dol v par minutkah...
Nato nadaljujemo pot do oaze Ein Gedi. Oaza se je naredila okrog reke (za naše razmere – potočka), ki se s hribov spušča k morju. Okrog je zelenje in prijetne poti različnih zahtevnosti. Lahko tudi tukaj bi prišli na več kot 0 mnv višine (izhodišče je še vedno nekje v višini Mrtvega morja, torej precej pod nivojem svetovnega oceana). Naš šofer nama svetuje pot le do 2. slapa (ja-ja, ta mali potoček ustvarja nekaj prav lepih slapov!). Po in okrog oaze je kar nekaj pohodnih poti po hribih, nekateri so kar za 7-8 ur, nekateri precej zahtevne. Na vhodu lahko dobiš zemljevid in načrte poti, tako lahko bi prišli sem kar za ves dan. Vstop je zopet plačljiv (cc.6-7 €), Ein Gedi je smatran kot naravni rezervat.




Ob potočku srečamo živali, nekaj med bobrom in zajcem, ne vem. Naš vodič jih zna poimenovati v angleščini – Rock Hyrax, jaz ne vem v nobenem jeziku, wikipedija pravi, da je to daman in živi pretežno v Afriki.
 Se počutimo kot Indiana Jones ;)
 Potok med skalami:


V oazi je zelo luštno, lahko bi se tudi kopali v tolmunih ob slapih, nekateri so to počeli in mislim, da je dovoljeno oz. itak nihče nič ne kontrolira. Mi smo želeli danes uspeti še na plažo na Mrtvem morju, tako v oazi se nismo prav dolgo zadrževali. Kljub vsemu do 2.slapa in nazaj smo rabili dobro uro časa. Vodič je rekel – gotovo imate v Sloveniji nekaj velikih slapov in lepih sotesk, ampak v Izraelu, ob Mrtvem morju, ta soteska je naravni čudež. In zato je prelepa.
 Skale z malo domišlije dobijo različne oblike - ta spominja na glavo kuščarja.
 Spodnja skala pa je čisti srček.


 Skriti tolmuni:
 Potka ponekod se povsem skrije pod rastlinje:
Drugi slap, visok je nekaj metrov. 


 In se že vračamo nazaj.


 Dead sea:


Od tu se vozimo še do plaže Kalia beach na Mrtvem morju. Če gledamo iz Jeruzalema, je ta plaža med prvimi ob morju. 

Tudi tu se zaračunava vstopnina, če pa greš na kosilo v njihovo restavracijo, plaža je zastonj. Seveda, gremo na kosilo. Restavracija je še najbolj podobna restavracijam v velikih nakupovalnih centrih, samopostrežna, relativno poceni (13-17 € za kosilo), veliko lokalne hrane, kar je zanimivo, saj smo v Izraelu samo kratek čas. Poskušamo humus in različne solatke z njihovimi začimbami. Po kosilu pa – kopanje.
Razgled s terase restavracije:


Stavbe v daljavi je že Jordanija:
 Ob plaži je najnižje ležeči bar bar na svetu. Štosno, najbrž imajo prav...
 Lahko se preoblečeš v slačilnici, tukaj so tudi tuši in omarice, kjer lahko zakleneš svoje stvari. Mi se vsi skupaj odpravimo kar do plaže (slačilnica je vsaj 100 m od morja), tam pustimo stvari na ležalnikih, ki so že umazani od črnega blata, niti ne peska... Tu na plaži sploh ni peska... Tla so mehka, skoraj se ti zdijo iz gline, samo  črne. Tik ob vodi, kjer je mokro, je zelo spolzko, tudi v vodi. Vstopati v vodo moraš res počasi in zelo pazljivo, hodiš po sklizastem blatu, voda ni prozorna, nič se ne vidi, na trenutke je dno čisto mehko in se noga utaplja v blatu kar do gležnjev, na trenutke je spodaj nekaj trdega, mogoče kamni ali korale. Čim prej si želiš priti dovolj globoko, da lahko zaplavaš. Voda je topla, gotovo 23-24°C (februar!!), temperatura zraka mora biti med 26-30°C.
Že prej nam vodič pove, da v morje nikakor se ne smeš potunkati, skočiti ali kaj preveč razgrajati. Voda je tako slana in tako polna mineralov, da je neužitna, celo škodljiva, če bi jo pogoltnil, spiranje oči pa je neskončno.... Potem sem ujela samo eno kapljico, ki je špricnila – voda je grenka in res ni prijetna. V Mrtvo morje se moraš uležti, najbolje na hrbet. Tako tudi naredimo – in je cel smeh... Ko se uležeš na vodo, voda te dobesedno potisne ven. Noge, roke, vse štrli ven iz vode, spustiti noge nazaj na dno je skoraj nemogoče. Hecen občutek, poskušamo plavati in se prevračati iz hrbta na trebuh. Na trebuhi je sicer res čudno, ker noge še vedno silijo ven. Ne moremo se nehati glasno smejati, tako štosen občutek. Plavaš počasi, hitro sploh ne gre, samo lebdiš na vodi... Ko se navadimo na občutek v vodi, poskušamo na plitvini ujeti nekaj blata (še vedno zelo sklizasto....) in se z njim mažemo po celem telesu. Ljudje plačujejo blazne denarje za kure z blatom iz Mrtvega morja. Nam je vse to bolj štos, in je res zabavno.


Ko se naveličamo – naslednji izziv je – splezati ven iz morja po drčavem blatu na suho. Potem pa tuširanje. Blato se zelo prime, tudi sicer slano in skoraj oljnato vodo je treba dobro sprati.
Ob restavraciji pri vhodu na kopališče je še vrsta različnih trgovin, od kopalk, do suhega sadja in originalne kozmetike s sestavinami iz Mrtvega morja. Pri kozmetiki nam naredijo pravo predstavitev izdelkov in pri nekaterih kremah so res učinki takoj opazni, diši pa... ah, božansko. Ampak večina nismo želeli zapravljati za drago kozmetiko. Zato pa se cenkamo v sosednji trgovini s suhim sadjem, nakupujemo domače dateljne, te, ki rastejo tukaj, peljali smo se mimo plantaž. Vse nam dajo poskušati in ker nas je dosti, res uspemo zbarantati dobro ceno. Imajo pa vse živo in je težko se upreti zapravljanju – od vseh mogočih oreščkov do suhih kivijev in podobno... 
 Na poti nazaj že pri Jeruzalemu se ujamemo v kolono vozil. Prometna konica. Traja precej časa, da se prebijemo skozi. Nato pri Tel Avivu zopet. Res imajo veliko prometa...
Sončni zahod nas ujame ravno, ko se na hribu pokaže Jeruzalem.

Ni komentarjev:

Objavite komentar